Zgodba Zveze prijateljev mladine Slovenije sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom poskrbeti za kakovosten razvoj otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Ker je bilo društev iz leta v leto več, se je pokazala potreba po krovni organizaciji, ki bi v prizadevanjih za dobrobit otrok povezovala vse ključne deležnike – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje in izobraževanja, zdravstva ipd. – opozarjala politične in druge ustanove na potrebe odraščajočih in podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena ZPMS, pod okriljem katere danes deluje 113 društev po vsej Sloveniji.
Dosegli prepoved telesnega kaznovanja otrok
Čeprav je ZPMS najbolj prepoznavna po svoji humanitarni dejavnosti, je njeno delo vedno presegalo te okvirje – v ospredju je bil napredek vsega, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. Bila je gonilna sila za vzpostavitev praks, ki se danes zdijo povsem samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, bralna značka, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje ipd. Zaslužni so za dogodek, imenovan Obisk dedka Mraza, uvedli so projekt, imenovan Otroški parlamenti, ki ga je prvič vodila Manca Košir. V 50. letih prejšnjega stoletja so se ustanavljale mlečne kuhinje, ko so aktivistke društev zjutraj, na poti v službo, pobirale mleko pri kmetih in ga odnesle v šolske kuhinje, da so ga kuharice prekuhale in ponudile otrokom. Dosegli so prepoved telesnega kaznovanja otrok, se zavzemali za otrokove pravice, ob čemer je treba omeniti tudi vzpostavitev Tom telefona. Prostovoljci in svetovalci na telefonu so se samo v lanskem letu odzvali na več kot 23.000 telefonskih klicev otrok in mladostnikov. Pod okriljem ZPMS je bil ustanovljen tudi prvi materinski dom v Sloveniji.
Ostali finančno neomadeževani
»Če smo se česa naučili v vseh teh desetletjih, smo se tega, da se potrebe otrok ne spreminjajo. Otroci potrebujejo skrb nas odraslih, naše spodbude, varno okolje, možnosti za razvoj talentov in interesov, rabijo pomoč, če jim osnovno okolje tega ne more nuditi. Potrebujejo igro, druženje, počitek, oporo. Mi to razumemo in sledimo cilju, da delamo dobro za otroke,« je na večerni premieri projekcije dokumentarnega filma Prijatelji mladih – 70 let ZPMS, ki ga je režirala Maja Pavlin, povedala Darja Groznik, predsednica ZPMS, in poudarila, da ZPMS nikoli niso vodili politični ali kapitalski interesi. Tako je zveza v vseh teh letih ohranila svojo prvobitnost, spoštovano in cenjeno ime ter tudi finančno neomadeževanost. »Za tem stoji kdo drug kot odgovorni ljudje. Smo organizacija tradicije, s katero ni nič narobe, in se hkrati posodabljamo. Vemo, kaj hočemo. Nikoli nismo povsem zadovoljni s politiko odločevalcev in prav je tako. Naše delovanje nikoli ne bo zaključeno, saj prihajajo nove in nove generacije, ki bodo koristile programe in aktivnosti, ki jih pri nas res ne manjka,« je še povedala Darja Groznik.
Dobro uro dolg dokumentarni film, ki si ga bo aprila mogoče ogledati tudi v programu javne televizije, gledalca popelje v čas po drugi svetovni vojni, ko so bila letovanja v organizaciji Zveze prijateljev mladine izjemno pomembna dejavnost, namenjena otrokom. Mnogi otroci so se na letovanjih prvič do sitega najedli, nekateri tudi prvič videli morje. Na letovanja so hodili otroci, ki so bili večinoma podhranjeni, brez higienskih in socialnih navad, in vse to naj bi jim nudila letovanja. V tistem času so se začela ustanavljati društva po vsej Sloveniji, posluh za to je imel tudi politični vrh. V filmu o svojem poslanstvu v društvih po vseh regijah države pripovedujejo predstavnice različnih društev, spregovorila je tudi dolgoletna predsednica ZPM Moste - Polje Anita Ogulin. »Za marsikaterega otroka ne bi bilo napredka, če se ne bi pojavil v naših programih. Hvaležna sem za to, da sem v obdobju svojega zdravljenja srečala zdravnike, ki so bili naši otroci in ki so z našo pomočjo tudi dosegli takšno izobrazbo. Občutek je lep, ko me spoznajo prav na bolniški postelji in me spomnijo, kdo so. In veste, ko zagledaš obraz in ga primerjaš z otrokom, ki si ga spremljal na tej poti, si hvaležen za življenje, ki ti je bilo dano,« je povedala Ogulinova.
