Veličina lokalnih veledam in velemož se ponavadi meri pri drobnih stvareh, ki povedo veliko več, kot je gola statistika – imeli smo toliko in toliko turistov, zasfaltirali smo toliko in toliko cest in zgradili smo toliko in toliko infrastrukture ... Hudič se, pravijo, skriva v podrobnostih. Malih stvareh. In prav te so dokončno razkrinkale ljubljanskega Ludvika. Če se je doslej pri kakšnih spornih zadevah še skrival za lokalnim plaščem – češ, to je stvar mesta – pa se je v aferi Tivoli izkazalo, da je županstvo, skupaj z večino mestnega sveta, dejansko šerifova pisarna. Tista najslabše vrste na Divjem zahodu.
To, da župan brezobzirno lomasti po mestni zakonodaji in jo prilagaja tako, da bodo njegovi magnifični prijatelji zadovoljni in srečni, je škandal, ki ne bi smel ostati brez odziva. Najprej države, saj je oskubil osrednjega varuha narave, Zavod RS za varstvo narave. Če se z državne oblasti ne bo nihče oglasil ali posredoval, je to že lahko znak, da so v tej državi nedotakljivi. Da si tisti zgoraj ne upajo. Se je, mimogrede, že kdo oglasil? Z vlade, ministrstva za javno upravo, za naravne vire in prostor? Jasno in glasno? Ne? Uzurpacija oblasti torej (še naprej) dobiva domovinsko pravico.
To, kar je storil Janković, seveda ni zgolj škandal ali prevlada politike nad stroko, ampak resen signal za Ljubljančanke in Ljubljančane (pa tudi preostalo Slovenijo), da je vse, tudi najbolj nepredstavljivo, možno. Pod črto je to tudi obupno slab signal za tiste župan(j)e, ki jim je Zoran veliki vzornik. In teh ni tako malo. Ki se s tovrstnim samodrštvom znajo celo identificirati in te poteze ponotranjiti, nato pa še uporabiti. Ker, saj veste, imajo mandat ljudstva. In ker oni najbolje vedo. Ki so nad stroko. Nad mestom. Nad ljudmi. Nad vsem. x Večer v soboto
