Rojstnodnevni mlaj le streljaj od Lutkovnega gledališča, na eni od šišenskih ulic in v naselju na Dolgem mostu – vse to so prizori, ki smo jih v zadnjem času lahko videli v Ljubljani, kjer sicer tovrstna rojstnodnevna obeležja niso običajna ali vsaj (še do nedavnega) niso bila.
Ko je Ljubljančan Primož spomladi praznoval svoj 20. rojstni dan, so ga prijatelji presenetili s postavitvijo mlaja pred njegovim domom. »Na srednji tehniški šoli sem imel veliko sošolcev z vasi, ki so me posvojili. Sedaj že študiramo, a smo ostali prijatelji, in ko sem letos praznoval okroglo obletnico, so me presenetili in mi postavili mlaj. Na svoj rojstni dan sem jih povabil na zabavo, a so prišli en dan prej in me poklicali, naj pridem pred hišo. Tam je stal mlaj in igrali so harmoniko,« je o izkušnji iz središča Ljubljane pripovedoval mlad sogovornik. »Postavljanje mlajev je vaška stvar, poznam jo prek prijateljev in sorodnikov s podeželja, ni pa navada, da bi mlaj stal v središču Ljubljane, in nisem si mislil, da ga bom dobil. Sem pa ga bil vesel,« je še dejal Primož, ki so mu sorodniki z vasi predali še nekoliko več podrobnosti o tem običaju. »Kolikor vem, mlaj pripeljejo dan pred rojstnim dnevom, in potem naj bi stal toliko dni, kolikor si star, preden ga podreš. Ob postavljanju mlaja žurko naredijo prijatelji, ob podiranju pa slavljenec. To, da bi se dobili še ob podiranju mlaja, pri nas sicer zaradi obveznosti ni bilo izvedljivo,« je povedal sogovornik, ki je za zabavo, načrtovano za dan kasneje, poskrbel na dan, ko so mu mlaj postavili.
Mlaji iz mest na podeželje
»V zgodovini so bili mlaji prvenstveno povezani s plemstvom in mesti. Tako imamo kar nekaj virov o mlajih v Ljubljani v 19. stoletju. V Ljubljani so leta 1845 z mlaji počastili položitev temeljnega kamna za trnovsko cerkev in ob obisku cesarja Franca Jožefa in Sisi v Ljubljani leta 1856 so po mestu postavili precej mlajev z zastavami dežele Kranjske in habsburškega imperija, na nekatere pa so postavili lampijončke, s katerimi so osvetlili večerno Ljubljano. Prav tako so bili mlaji postavljeni ob odkritju Prešernovega spomenika leta 1905 in ob drugih priložnostih,« je zgodovinsko in družbeno ozadje mlajev pojasnila raziskovalka dr. Marjeta Pisk z ZRC SAZU. Dodala je še, da so mlaji v mestih označevali pomembne družbene dogodke in praznovanjem pridali slavnostno noto.
V 20. stoletju, je nadaljevala folkloristka, se je tako v mestih kot na podeželju razširilo postavljanje mlajev ob cerkvenih slovesnostih in v obdobju socializma tudi postavljanje prvomajskih mlajev. Rojstnodnevni mlaji, ki obeležujejo predvsem okrogle jubileje, pa so nekaj, kar se je na podeželju začelo postopno pojavljati na prelomu tisočletja. »To dogajanje se je intenziviralo predvsem v desetletju po 2010, se razširilo na znaten del slovenskega ozemlja in začelo vstopati v sfero popularne kulture,« je o fenomenu materialnih obeležij osebnih praznovanj, ki postavljena pred hišo segajo v javni prostor, še pripovedovala raziskovalka. Pri čemer je že samo praznovanje rojstnega dneva sodoben pojav, ki se je razširil po drugi svetovni vojni, saj so prej praznovali god.
Vendar se »na nekaterih podeželskih območjih navdušenje nad postavljanjem mlajev v zadnjem času rahlo zmanjšuje, vedno več mlajev pa je opaženih v Ljubljani. Zdi se, da postavljanje mlajev v kakršni koli obliki nudi dovolj možnosti za zabavno druženje in kreativnost pri izvedbi, pa tudi element presenečenja, da se kot del tradicije vedno bolj vzpostavlja tudi v urbanem okolju.« Fotografinja Lucija Rosc, ki se z dokumentiranjem mlajev po Sloveniji ukvarja že devet let, je povedala, da je v tem času v Ljubljani opazila že kar nekaj mlajev. V njeni zbirki so tako mlaji, ki so v preteklih letih stali recimo na parkirišču Tivoli, v Murglah, na Rudniku, pri baru Žmauc na Rimski cesti in pri Univerzitetnem kliničnem centru. Kot je dejala fotografinja, so med ljubljanskimi mlaji večinoma plakati ali skulpture, redkeje so narejeni iz smreke, kar je razumljivo, saj je v mestu dostop do lesa seveda težji kot na podeželju.
Od klasičnega do individualiziranega mlaja
Ob spreminjanju družbenega konteksta mlajev te tako spremljajo tudi različne kulturne prakse njihove izvedbe. Klasični mlaji so iz visokega, olupljenega debla smreke, z na vrhu ohranjeno krošnjo z nekaj vejami, ki jo krasi venec iz zimzelenih listov, kar je pri obeleževanju pomembnih družbenih dogodkov spremljala tudi nanj obešena zastava. Medtem so rojstnodnevni mlaji pogosto personificirani. Nanje obesijo podobo prometnega znaka, kjer je zapisana starost slavljenca, in različne druge znake, ki ga predstavljajo, denimo znak, ki kaže na njegov poklic, hobi ali nekaj, kar mu je všeč. »Ker je mlaj izvirno falični simbol,« je še razložila raziskovalka dr. Marjeta Pisk, »se slavljenkam namesto mlaja postavlja drevesa – breze – velike plastične rože in podobno.« Mlaje nekateri postavljajo tudi v obliki skulptur ali lutk, s katerimi želijo njihovi ustvarjalci na zabaven način predstaviti slavljenca. Posebna oblika, ki je po besedah raziskovalke posebej prisotna v mestnih in primestnih okoljih, so jumbo plakati ob cestah in plakati oziroma napisi s fotografijo slavljenca, obešeni na balkon ali pročelje hiše.
A ne glede na obliko mlajev, ki jih danes ne postavljajo več prvenstveno za abrahama, kot je veljalo nekoč, temveč že za 18. rojstni dan in ob okroglih obletnicah, gre pri njihovem postavljanju za skupnostno prakso, ki jo spremlja sproščeno druženje. Poleg tega lahko postavljanje mlajev v urbanem okolju »razumemo tudi kot obliko prepoznavanja in vidnosti posameznika znotraj pogosto individualizirane in anonimne urbane družbe. Tako lahko interpretiramo tudi dejstvo, da v času skrbi za varovanje osebnih podatkov slavljenca ne moti (preveč), da so njegova starost, zanimanja in druge značilnosti javno razkriti vsem mimoidočim.«
