Biografije slavnih ljudi so od nekdaj pritegovale pozornost širše javnosti, a je zgodba babice lahko veliko bolj osebna in dragocena, če je zapisana kot neprecenljiv spomin za otroke, vnuke in naslednje generacije. Enaindevetdesetletna Milka Sušnik je pred časom od vnuka dobila v dar odprto knjigo Babica, pripoveduj mi o sebi, namenjeno ročnemu zapisovanju spominov od otroštva do danes. Med pogovorom na njenem domu Milka prizna, da jo je za nekaj časa postavila v kot, prepričana, da njeno življenje nima posebne zgodbe.
Zaradi vojne šolanja ni končala
Ko se je ob spodbudi hčerke Jane po nekaj mesecih le odločila, da v roke vzame papir in svinčnik, so spomini ponovno oživeli. Njena zgodba se je začela v Godiču, kjer se je rodila v številno družino. »V družini se je rodilo dvanajst otrok, preživelo nas je pet,« opiše razmere v začetku prejšnjega stoletja in doda, da je kot otrok zelo rada hodila v šolo. »Peš, seveda, saj ni bilo drugih možnosti. S sorojenci in drugimi otroki iz vasi smo hodili v šolo najprej v Mekinje. Do šole je bilo dobre pol ure hoje, nazaj grede smo se radi izgubili v gozdu,« pove v smehu in doda, da jih starši nikoli niso pospremili do šolskih vrat. Leta 1940 je tako pri šestih letih prvič stopila v razred, zaradi vojne pa šolanja ni dokončala. »Ko so Nemci prišli tudi v naše konce, smo v razred dobili nemško učiteljico. Seveda je nihče ni razumel. Počasi je na tablo začela risati predmete – rože, mizo, omare in zraven tudi nemške besede. Tako smo se naučili nekaj osnovnih nemških besed,« pove. Ko so partizani napadali šolo, se je pouk prestavil v Kamnik, a zaradi vojne nikoli ni potekal normalno.
Milkina mama je bila doma, gospodinja. Svoje zemlje nikoli imeli, zato so najemali njivo, kjer so pridelali, kar so lahko. »Jedli smo, kar smo sami pridelali. Oče, apnar, ni nikoli delal v tovarni. Bil je, kot je rad povedal, sam svoj gospodar,« se spomni Milka in prizna, da se očeta spominja kot velikega garača. »Rad je delal na prostem. Na mestu, kjer so se gradile hiše ali večje zgradbe, je postavil apnenico. Delal je na Štajerskem, v Logarski dolini je kuhal apno za sestre Logar, ko so gradile hotel. Pri gradnji Domžalskega doma na Mali planini pa sem mu pomagala tudi jaz,« se spominja in za trenutek z mislimi odtava v tišino. »Ko bi vedeli, kako zelo sem si želela nadaljevati šolo. Da bi se lahko zaposlila v kakšni trgovini, še raje v pisarni. Ampak oče je imel glavno besedo. Sinovom je dovolil, da so se izšolali za poklic, dekleta pa smo ostale doma,« pove in pripomni, da jo je oče rad vzel s sabo, da mu je pomagala kuhati apno. »Iz smrekovega lesa smo spletli koš, noter zložili metrske deske, mednje ilovico. Potem smo naložili kamenje, ki smo ga pobrali naokoli. Vse skupaj se je nato kurilo več kot teden dni. Oče je hodil noč in dan preverjat kurišče, z duškami, lesenimi odprtinami, pa je uravnaval ogenj,« razloži.
Kot zaposlena delavka prejemala živilske bone
Pri štirinajstih letih je očetu pomagala pobirati in nositi kamenje do kurišča. Ko se je leta 1948 začela gradnja Domžalskega doma na planini, sta bila z očetom tista, ki sta postavila kamnite temelje za dom, prav tako sta pred domom postavila dve apnenici. »Na Kisovcu smo dobili deske za kopo in tudi te sva z očetom znosila na planino. Vse z rokami, vse na lastnih ramenih. Kasneje sem pomagala kopati temelje za Domžalski dom. Kamenje za temelje sva kopala v okolici doma in ga na rokah nosila do doma.« Kot je zapisala v knjigi spominov, je bila že takrat prijavljena kot delavka. »Le tako sem lahko dobila živilske karte, s katerimi smo kupili hrano za vso družino. Z očetom sva imela oba karte kategorije A. V tej kategoriji so bili delavci, ki so opravljali težka fizična dela, tudi rudarji.«
Na planini sta delala dve leti, prvo leto sta dobila v uporabo prazno pastirsko kočo, naslednje leto sta si pri Domžalskem domu z deskami zbila majhno uto. »Opremljena je bila z majhnim oknom, pogradom in kuriščem, da sva se ogrela in na njem kuhala. Jedla sva mleko, ki so nama ga prinesli pastirji, pa kruh in žgance. Včasih sem skuhala močnik ali pa juho iz krompirja in zelenjave, ki sva jo prinesla iz doline,« se spominja in doda, da je imela zadnje leto že vsega dovolj. »Ata sem vprašala, kdaj bova šla domov, pa mi je odgovoril, ko bo zapadel sneg. Ker nisem več zdržala, mi je dovolil, da se v dolino vrnem sama. Dva dni kasneje je zapadel prvi sneg in bilo mi je zelo hudo, da nisem zdržala še tista dva dni.« Čez nekaj let se je zaposlila v kamniški smodnišnici.
Ljubezenska pisma iz Makedonije
Lepe spomine ima tudi na moža Ivana, ki je kot čevljarski vajenec prihajal v vas. Pove, da ga je dolgo poznala le na videz. Šele ko je šel v vojsko, v Makedonijo, je zbral pogum in ji napisal pismo. »Pisala sva si tri leta in ko se je vrnil, sva se poročila,« pove Milka in oči ji zasijejo, ko doda: »Takrat sem šele začela živeti. Oče mi namreč kljub temu, da sem hodila v službo in služila denar, ni dovolil v kino ali na predstave. Pa tako zelo sem pogrešala družabno življenje. Vse to sem prvič doživela s svojim možem.«
Med listanjem po knjigi se roka ustavi na črno-beli fotografiji dvajsetletnega dekleta z biserno ogrlico okoli vratu in urejeno pričesko. »V Kamniku smo imeli fotografa, ki si je vzel čas za portretno fotografijo. Še prej sem seveda šla k frizerju, saj smo v smodnišnici delavke ves čas nosile ruto, ki je frizuro hitro pokvarila,« je v smehu pripomnila.
V zakonu so se jima rodile tri hčerke, prva je umrla, stara tri leta in pol. Ima pet vnukov in štiri pravnuke. »Spomnim se, da so vnuki, ko so bili še majhni, vsako jutro prišli k meni. Skuhala sem jim zajtrk in jih pripravila za v šolo. Nekateri so potem z mano poleti šli tudi na planino, kjer sem na Marjaninih njivah kar dvanajst let pasla krave. Za družbo in v pomoč mi je bila tudi sestra, s katero sva si delo razdelili. Jaz sem zjutraj krave gnala na pašo, sestra pa se je bolje znašla za štedilnikom.«
Danes ji noge ne služijo več dobro, a vztraja. S pomočjo hodulje, včasih tudi palice, se sprehodi po vasi ali pa obišče sestro, ki živi dober kilometer stran. Pogreša planino, pove, saj je bil tam mir, lepota in tišina. »Nekaj, kar se z besedo ne da opisati. Samo doživeti,« je povedala in še dodala, da je bila, ko je knjigo končala, otrokom in vnukom hvaležna. »Moje življenje ni bilo samo težko, ampak se je v tem času nabralo tudi veliko lepih spominov. In ti mi danes dajejo voljo in motivacijo, da živim vsak dan,« sklene pogovor Milka Sušnik.
