»V svojih formativnih letih, kar je bilo v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, smo dneve in noči preživeli na kolodvoru,« se nekdanje železniške postaje, kjer so nekoč bili restavracija, različni kioski s hrano in pijačo ter bar v vhodni avli polni življenja in druženja, spominja pesnik, publicisti in nekdanji frontman (post)punkovske zasedbe Via Ofenziva Esad Babačić. Kot je povedal novinar in nekdanji kitarist v skupini Berlinski zid Miha Štamcar, so bili lokali na železniški postaji del punkovske transverzale, ki se je vila od Skalce, Medexa, Ria do Uniona, ko so to središče alternativnega gibanja v osemdesetih letih okoli treh, pozneje okoli enih zjutraj zaprli, pa so druženje nadaljevali na kolodvoru. Kamor pa je, ker so bili lokali še dolgo oziroma v določenem obdobju kar ves čas odprti, hodila zelo raznovrstna zasedba. Med njimi šumijevci, umetniki, punkerji in drugi alternativci, profesorji, otroci vojakov, agenti v civilu in inšpektorji.
Na Kolodvorski, kot so rekli sklopu restavracij, baru in kioskom na železniški postaji, pa se je popivalo, družilo in tudi jedlo. V restavraciji, ki je bila tam, kjer je zdaj McDonald's, so sredi noči ponujali tudi solate. »Imeli so fižolovo z veliko čebule in precej kisa ter govejo in jajčno solato, prav tako s čebulo,« se nekdanje, tudi žurerske kolodvorske ponudbe spominja Štamcar. Hrano, vse od piščanca, sendvičev do raznih piškotov in čokolad, pa so prodajali tudi v kioskih, razporejenih ob tirih.
Od fižolove solate do pogostih pretepov
A hrana za alternativno sceno na Kolodvorski ni bila v prvem planu. Temveč so tam na veliko razpravljali – o glasbi, družbi, umetnosti, politiki in še vsem drugem. »V teh zlatih časih je bila Ljubljana celo najbližje vzdušju svetovljanske metropole. Če parafraziram besede pokojnega Aleša Debeljaka, smo imeli skoraj tako gosto meglo kot londonsko, ljubljanskega Jacka Razparača, ki je strašil naokoli, in punk, pa tudi železniško postajo, ki je bila obenem tudi zelo nevarno mesto. Tam so bili namreč marsikateri agresivni posamezniki in skupine, kar pa vseeno ni zmotilo velikega duha, kar mislim tako v prenesenem kot dobesednem smislu glede na to, koliko ljudi iz umetniške scene se je tam zbiralo,« je še dejal Babačić.
Na kolodvoru so nastajali tudi bendi
Med druženjem na železniški postaji so ustanovili tudi nekaj novovalovskih bendov. »Vse smo se zmenili kar tam, prav tako je nastal tudi kakšen komad ali se je kakšen komad tudi zapel. Tudi Deklice s postaje Kolodvorska, ki je zadnji komad skupine Via Ofenziva, sem napisal na kolodvoru,« je povedal Babačić. In dodal, da se je za marsikoga punk na železniški postaji, ko se je z vlakom odpeljal na služenje vojaškega roka na drug konec Jugoslavije, tudi resnično končal. Babačića so poslali v Titograd.
Zdaj, ko je pred vrati gradnja nove železniške postaje in s tem tudi zaprtje Prehod bara, ki je na kolodvoru, sicer v drugi podobi, deloval tudi pred desetletji, je Štamcar poudaril, da železniška postaja družbenega in družabnega duha, ki ga je imela v osemdesetih letih, že dolgo nima več. »Ko je prišla nova oblast, ki za nas bolje 'skrbi', so se vsi ti prostori začeli zapirati. Vsem oblastem, ki so sledile, je uspelo urediti, da v Ljubljani ni več nočnega življenja. Ljudi je lažje nadzorovati, če so doma,« je poudaril Štamcar.
Dolenjski konzulat v enem od kioskov
Anica Skok, od približno leta 1987 vodja kuhinje v nekdanji kolodvorski restavraciji, zdaj pa že od leta 2001 najemnica Prehod bara v pritličju železniške postaje, je prav tako povedala, kako je bil kolodvor nekoč živ mestni prostor: »Pred Tir barom je stal moder kiosk, kjer so se zbirali Dolenjci, pili kavo in encijan. Zato smo mu rekli Dolenjski konzulat.« So pa tam prodajali tudi hrano, na pijači, prvi v dnevu ali zadnji v noči, pa se je tam ustavljala različna publika.
Veliko bolj obiskan je bil nekdaj tudi Prehod bar. Ko je sogovornica v upravljanje prevzela lokal, je bila tam prava gneča, tako da so morali včasih delati po trije natakarji hkrati. A tako živahno ni v kolodvorskem baru že nekaj časa. »Promet je upadel, nekaj je še stalnih strank, dnevnih potnikov in turistov. Pozna se, da se je v okolici odprlo veliko lokalov in da se ljudje raje vozijo z avti,« je povedala vodja bara in dodala, da se ji najemna pogodba zaradi gradnje nove železniške postaje izteče junija. Ker bo morala zapreti lokal, ji je zelo hudo. »To postane tvoj drugi dom. Najprej si jezen, kam si prišel v službo, potem se sprijazniš in sčasoma vidiš, da ti je lepo. Zaživiš z ljudmi okoli sebe,« je dejala Anica Skok, ki ji le še nekaj let manjka do upokojitve – upala je, da jih bo preživela na Kolodvorski, kjer dela že skoraj 40 let. Z zapiranjem bara ne izginja le njeno delovno mesto, temveč tudi eden od pričevalcev nekdanjega družabnega življenja ljubljanske alternativne scene.
