»Razstava v podhodu je namenjena temu, da potnikom in obiskovalcem predstavimo preobrazbo železniške postaje v Ljubljani – od zgodovinske stavbe z bogato kulturno dediščino do nastajajoče sodobne potniške postaje. (…) Osnovno sporočilo je, da se ob ohranjanju in spoštovanju dediščine gradi nova, trajnostna in sodobna infrastruktura, ki bo v prihodnje potnikom omogočala še prijetnejšo, dostopnejšo in sodobnejšo trajnostno mobilnost,« so o plakatni postavitvi, ki v Vilharjevem podhodu mimoidočim pripoveduje o pomenu ohranjanja kulturne dediščine obstoječe zgradbe železniške postaje in nastajanju novega poslopja, ki ga gradijo lučaj stran, zapisali v Slovenskih železnicah.
V tovrstni obliki komunikacije arhitektka in profesorica z ljubljanske Fakultete za arhitekturo, ki se ukvarja z industrijsko dediščino, Sonja Ifko vidi dobro prakso, ki bi lahko spremljala vsak projekt v prostoru. Vendar je pri tem »zelo pomembno, da tudi kot civilna družba spremljamo dejansko uresničevanje projektov«, je izpostavila strokovnjakinja.
O prihodnjih vsebinah, ki bi oziroma bodo naselile obstoječo železniško postajo, je dejala, da bi bilo smiselno na vključujoč način odpreti razpravo za zainteresirano javnost. Da bi bili ne le strokovnjaki, ampak tudi civilna družba s svojimi pogledi na sodelovalen način vključeni v prihodnost zgodovinskega objekta, v katerem se plastijo različna stoletja, tako v arhitekturnem kot širše družbenem smislu. »To je pristop, ki ga bomo morali začeti udejanjati v praksi, in ta primer bi bil lahko lepa priložnost za Ljubljano. Ne gre za to, da bi objekt muzealizirali – zagotovo je treba izhajati iz realnih potreb in stanja v prostoru, vendar na občutljiv način,« je poudarila Sonja Ifko.
Kot so pojasnili na Direkciji Republike Slovenije za infrastrukturo, nadaljnja vsebina, raba in program poslopja starega kolodvora še vedno niso določeni. Stavba ostaja del javne železniške infrastrukture in v njej bodo tudi po premestitvi nekaterih služb ostali prostori za izvajanje dejavnosti, povezanih z upravljanjem železniškega prometa, so pojasnili ter dodali, da je v skladu »z veljavnim zazidalnim načrtom v objektu mogoče urediti tudi poslovne, upravne, trgovske in gostinske dejavnosti«. Prodaja stavbe stare železniške postaje ni predvidena, njena »prihodnja vloga bo usklajena z razvojem potniškega centra, načrti Mestne občine Ljubljana in zahtevami varstva kulturne dediščine«, so pojasnili.
Raziskave za obnovo zgradbe
Prav tako so na direkciji za infrastrukturo, ki je investitorica nove železniške postaje, dejali, da stavba obstoječe železniške postaje, zgrajena leta 1849, »ves čas priprave predstavlja neločljiv del projekta in tudi ostaja pomemben del načrtovanega potniškega centra«. Ker gre za zaščiten objekt kulturne dediščine, bo njena zunanjost v celoti ohranjena, medtem ko bodo kasnejši prizidki na severovzhodni in severozahodni strani odstranjeni. Trenutno kot del priprav na obnovo poteka restavratorska raziskava konstrukcij in materialov. Na podlagi ugotovitev bo Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije določil način obnove zunanjega ovoja, kolonade prvega perona in neposredne okolice.
O tem, kako je s prihodnostjo notranjosti pritličja železniške postaje, ki jo je ob prenovi med letoma 1987 in 1996 zasnoval arhitekt Marko Mušič in ki so jo, kot smo pred časom poročali, najprej želeli odstraniti, so na direkciji povedali: »Obstoječa notranjost, ki jo je zasnoval arhitekt Marko Mušič in je namenjena potnikom, ostaja nespremenjena.«
Pomen vrednotenja postmodernistične arhitekture
»Postmodernistična faza stavbe ob njeni prenovi, ki jo je zasnoval arhitekt Marko Mušič, je ena izmed plasti v zgodovini poslopja železniške postaje in ključno je, da se ustrezno ohrani,« je izpostavila strokovnjakinja za industrijsko dediščino. Kakovost stavbi poleg ohranjenega avtorskega dela namreč daje tudi to, da v njej lahko prebiramo vse njene plasti. Čemur je Sonja Ifko ob primeru železniškega poslopja, ki je bilo zgrajeno v času avstro-ogrske monarhije in predstavlja stavbno dediščino, dodala, da »sodobne konservatorske smernice arhitekturo obravnavajo kot celoto, tako v kontekstu prostorskih odnosov kot v kontekstu ohranjanja njene notranjosti«.
Zato je pomembno, je še dejala, da bo pri ljubljanskem kolodvoru ohranjen tudi prvi peron. Ta je prav tako kot poslopje železniške postaje pričevalec o avstro-ogrskih časih, ko je izgradnja Južne železnice povezala Dunaj s Trstom in pomembno pospešila industrializacijo tako monarhije kot Slovenije. Železniška postaja je bila prvo in najpomembnejše postajno poslopje v Ljubljani, leta 1849 je v neoromanskem slogu nastala po tipskem načrtu, izdelanem na Dunaju.
»Materialne ostaline povezujejo spomin in druge, še širše kontekste s fizičnim prostorom. Zato je pomembno, da jih ohranjamo in vključujemo v sodoben razvoj nadgradnje železniške postaje, ki se gradi za naslednjih vsaj 50 let,« je povedala Sonja Ifko. Ob tem pa še poudarila, da je v slovenskem prostoru pomemben tudi premik k varovanju postmodernistične arhitekture, torej te, ki je nastala od 80. let prejšnjega stoletja. Ta po njenih besedah pri nas za razliko od tujine še ni dovolj analizirana in bo zato prej ali slej treba narediti njen kritični pregled ter ovrednotenje.
