Prva oktobrska sobota je bila med ljubitelji teka navkreber tradicionalno, že 29. zapored, rezervirana za tek na Šmarno goro. Najbolj priljubljen rekreacijski poligon Ljubljančanov ter tudi mnogih pohodnikov in tekačev iz drugih koncev države je tudi tokrat gostil vrhunske gorske tekače iz več kot desetih držav, na svoj račun v bitki s časom pa so prišli tudi ljubiteljski tekači.
Zmage 29. Rekorda na Šmarno goro se je po pričakovanjih razveselil Kenijec Richard Omaya Atuya, ki je do vrha hriba tekel 10 minut in 33 sekund. Srebrno medaljo si je pritekel njegov rojak Patrick Kipngeno, z bronasto medaljo pa se je moral tokrat zadovoljiti lanskoletni zmagovalec – Slovenec Luka Kovačič.
Želeli utišati govorice
»Slaba dva kilometra dolg tekaški izziv velja za najhitrejšo pot na Šmarno goro. Speljan po zelo strmi poti iz Tacna na Šmarno goro že leta predstavlja svojevrsten izziv tako gorskim tekačem kot tudi številnim nedeljskim šmarnogorcem, pri katerih gre za neke vrste merilo splošne kondicijske pripravljenosti,« je pojasnil Tomo Šarf iz organizacijske ekipe kluba gorskih tekačev Šmarnogorska naveza in predsednik Svetovne zveze za gorske teke.
Zaupal nam je, da so se omenjenega rekordnega teka domislili, ker so želeli narediti konec govoricam o malo verjetnih vzponih pod desetimi minutami. »Odločili smo se, da uradno poiščemo najhitrejšega. Prvič smo Rekord organizirali leta 1991 kot spomladansko različico klasičnega Teka na Šmarno goro. Istega leta naj bi jeseni pripravili še tradicionalni tek, a so dogodki, ki so se zvrstili tistega junija in Slovenijo popeljali v samostojnost, preprečili načrte organizatorja.«
