V ljubljanski skupini društva Šola zdravja Dravlje so v začetku septembra praznovali prav poseben jubilej. Njihova zvesta članica Vida Matić je dopolnila častitljivih sto let – in dan je začela tako, kot že vrsto let vsako jutro: z jutranjo telovadbo v oranžni majici Šole zdravja. »Slabo jesti in veliko delati,« v smehu pove še vedno čila in dobro razpoložena Vida Matić, ko jo tudi mi povprašamo po skrivnosti dolgega življenja. Njene besede so preproste, a v njih se skriva življenjska filozofija ženske, ki je s svojo vitalnostjo, pozitivnim pogledom in notranjo močjo lahko navdih vsem okoli sebe. Tako namreč povedo gospe in gospodje, ki z njo vsako jutro telovadijo.
Iz Bele krajine je odšla na hitro
Leta 1925 se je rodila v Beli krajini in kot ji lahko razberemo že iz oči, ko beseda nanese na njeno mladost, ji življenje ni prizanašalo. Preživela je vojno, težke čase in številne selitve. Zakaj je zapustila Belo krajino, ni želela povedati. »Bilo je tako težko, da sem morala zbežati.« A kljub vsemu se je znašla, si ustvarila družino in se pred več kot 45 leti ustalila v ljubljanskih Dravljah, kjer še danes živi sama, a obdana z ljubeznijo družine, prijateljev in telovadne skupine. Najprej sem živela v Kranju, kjer sem se izšolala za šiviljo in kmalu dobila službo v tekstilni tovarni. Kmalu so moža premestili na severni del Primorske in skupaj z majhnimi otroki smo se selili v Bovec. Ker so bili stanovanjski pogoji tam nevzdržni, smo samo v Bovcu trikrat zamenjali stanovanje. Nato so moža po nekaj letih premestili v Škofjo Loko in kasneje v Ljubljano,« pripoveduje.
Kljub selitvam je ostala optimistična in tudi družbo v okolju, kjer je živela, je hitro našla. Tudi za daljše sprehode v naravi. »Včasih sem hodila s pohodniki na Rašico, Toško čelo, tudi na Katarino. Leta nazaj nas je bilo več kot trideset. Rada sem hodila in še danes sem zelo rada zunaj,« se spominja. Ko je izgubila moža, ki je dolga leta bolehal, je kljub žalosti in skrbi našla moč, da gre naprej. Pomagali sta ji hčerki, včasih sosedje, včasih negovalka, a največ, kot pove, so ji dali rutina, red in občutek odgovornosti.
Vsak dan peš v šesto nadstropje
Svoj prosti čas še danes izkoristi kar se da aktivno. Hoditi sicer ne more več tako daleč kot nekoč, a vsak dan se odpravi na krajši sprehod – najraje proti Pržanu. Če je slabo vreme, si preprosto naredi telovadnico kar doma. »Odprem okna in vrata, se sprehajam po stanovanju ali grem po stopnicah. Verjeli ali ne, od pritličja do šestega nadstropja.«
Čeprav ji hrano včasih pripeljejo, rada pripravi kaj domačega, saj ji kuhanje predstavlja užitek in stik z življenjem. Z ljubeznijo kuha za svojo družino. Ko se zberejo hčere in vnuki, jih za mizo sedi kar deset. Še vedno jih rada razveseli z domačimi sarmicami, polnjeno papriko ali sladico.
Njene misli so jasne, pogovor tekoč, spomin izjemno živ. »Seveda kaj pozabim,« reče z nasmeškom, »ampak me potem hčerke potolažijo, ko mi zatrdijo, da tudi one pozabijo. To je pač starost.« Osteoporoza in obrabljene kosti ji resda grenijo korak, a v mislih in srcu ostaja čila. Njena največja sreča? Skupina Šole zdravja, s katero vsako jutro telovadi. »Zelo sem vesela telovadbe. Vse imam rada, to je enkratna družbica.«
Ko jo vprašamo, kaj bi svetovala mladim, le skomigne. »To je odvisno od človeka. Eni radi ležijo, jaz pa ne. Eni hodijo, eni ne morejo – odvisno je od tega, kakšen človek si in kakšna bolezen te doleti.« Ob tem vseeno doda: »Naj država pomaga starejšim, ki ne zmorejo več sami. Vsem tistim, ki ne zmorejo niti na zrak.«
Vida Matić s svojo energijo, skromnostjo in vedrino potrjuje, da so leta le številka – življenje pa se meri v pristnosti, srčnosti in tem, koliko dobrega deliš z drugimi. Ko smo ji zaželeli vse najboljše in se čez pet let znova povabili, da ji voščimo, je zamahnila z roko in se le nasmehnila: »Kaj čez pet let. Raje vidim, da se srečamo čez sto.«
