Svetozar Kamenarič je deloval v frizerskem salonu v stavbi starega Šumija, kjer je v času med obema vojnama frizersko obrt zastavil že njegov oče Tomo, tradicijo pa dandanes nadaljuje njegov vnuk.
Težko najdemo še kak položaj, v katerem bi se državljan lahko počutil tako nebogljeno, kot se na frizerskem stolu, ko je njegova usoda odvisna od osebe s škarjami v rokah. Zato je vsak frizer neke vrste zaupnik. Vstop v Kamenaričev ali, kot se mu je tudi reklo, Kamnov salon je bil iniciacija v svet odrasle moškosti stare šole, katere skrajna meja je bila mehka erotika, zastopana v revijah kot denimo Lui ali Playboy, ki so bile klienteli vedno na voljo. Pri njem si se lahko počutil kot pri zgovornem, a nikakor naivnem profesorju, ki je to, kdo približno si, ugotovil že na polovici striženja.
Seveda je kot šolan frizerski mojster obvladal marsikatero pričesko, vendar je večina strank k njemu hodila zgolj po eno. Reklo se ji je ježek ali tudi AŠK. Šlo je za kratko pričesko, značilno tudi za ameriške marince, pri kateri so se lasje strigli po obliki glave, in to na kak centimeter, če ne zgolj pol centimetra dolžine. Kot taka je bila posebno priljubljena pri športnikih, saj kratki lasje niso moteči, kot so lahko dolgi, predvsem pa je takšna frizura pragmatična, saj se jo da hitro posušiti, kar je, če ima športnik dva treninga na dan, nadvse pripravno.
Še posebno so frizuro proslavili košarkarji Olimpije oziroma sprva AŠK Olimpija, torej atletskega študentskega kluba, ki so postali šestkratni državni prvaki Jugoslavije v košarki. Prvič jim je to uspelo leta 1957, zatem pa do leta 1970 še petkrat. Z izjemo hokejistov, ki pa v drugih republikah niso imeli resne konkurence, nobena druga ljubljanska, niti slovenska ekipa ni bila tako uspešna, zato so bili košarkarji izjemno močna identifikacijska točka, prek njih pa tudi pričeske, po kakršnih je do konca življenja slovel mojster Kamenarič.
