V Svetosavski ulici v Ljubljani se je zgodilo nekaj, kar v današnjem času postaja že skoraj izjema – stanovalci so se zbrali, si odprli vrata in skupaj ustvarili utrip žive soseske. Brez odvečnega pompa, brez uradnih vabil in brez velikih besed. Samo ljudje, ki so si želeli nekaj več kot samo sramežljiv jutranji »dobro jutro« ali »živijo« na ulici. In rezultat? Majhen lokalni festival, ki je zrasel iz srčne želje po bližini in medsebojnem spoznavanju.
Začelo se je s pogovorom na cesti
Kot so povedali udeleženci, je ideja o srečanju zorela že dlje časa. Vesna Kavčič in njen sin Matej sta že nekaj let premišljevala, kako povezati ljudi na začetku ulice. »Saj se vsi nekako poznamo na pogled, vendar pravzaprav ne vemo, kdo je kdo,« je povedala Milanka Fabjančič, prav tako pobudnica srečanja. In dodala: »Vse se je začelo skoraj spontano – pred nekaj tedni me je na ulici ustavil Matej, ki živi v hiši nasproti nas, in rekel: »Naredimo nekaj. Pa kar kmalu.« In so res naredili.
Izdelali so skromna povabila in jih brez formalnosti in kar osebno, z željo, da vsak sliši vabilo še iz ust soseda, razdelili. Povabili so tudi prebivalce sosednje Carja Dušana ulice. Presenetilo jih je, da so prav vsi pobudo sprejeli z navdušenjem. Nihče ni kompliciral, nihče ni iskal izgovorov.
Ena od osrednjih točk dogodka je bila preprosta, a simbolična jed – jota. Pa ne katera koli jota, temveč »jota sirota«, kot so ji rekli. Zakaj sirota? »Ker se stanovalci še ne poznamo dobro, ne vemo, kdo je vegetarijanec in kdo obožuje meso. Zato smo skuhali različico, ki je primerna za vse,« je povedala Kavčičeva. V vsakem primeru pa se je izkazalo, da bo hrane dovolj. Dolga miza, postavljena sredi ulice, se je šibila od doma spečenih sladkih dobrot, manjkal ni niti prebranec. Med zadnjimi je na druženje prišla tudi štiričlanska družina z velikim pladnjem mesnin.
Najstniki, čaj in spomini na igro na ulici
Najstniki, ki jih danes redko srečamo zunaj brez zaslonov, so se tokrat navdušili nad domačim čajem. Na vprašanje, ali se pogosto igrajo na ulici, nam je zgovorni Ivan, ki se je v sosesko preselil pred slabimi osmimi leti, odgovoril, da samo na vrtu. »Po navadi zaradi parkiranih avtomobilov ni dovolj prostora. Imamo pa super sosede, ki nam dovolijo, da se igramo tudi na njihovem delu vrta,« je povedal.
Nekoliko starejšim najstnikom povsem ustreza lokacija četrti. »Z avtobusom imamo do mesta le deset minut, za zabavo pa nam vedno dobro služi bližnji PLAC,« so razložili, medtem ko so za kratek čas poprijeli za čopiče in pomagali pri nastajanju plakata. Za še prijetnejše in bolj sproščeno druženje pa je poskrbel zvok »kafane«, kot je svoje ritme predstavila zasedba mladih glasbenikov Škrlatni škržati.
