Občina Kamnik ima dolgo tradicijo izjemnih posameznikov, ki so dokazali, da meje obstajajo le zato, da jih presežemo. Slednje lahko potrdijo tudi člani Strelske družine Kamnik, ki so svoje prostore našli v Cankarjevi ulici, v kompleksu ob nogometnem igrišču. Strelski klub, ki je bil ustanovljen leta 1961, ne deluje kot družina zgolj po imenu, ampak je povezanost med člani vidna tudi med samim treningom. Tega smo prekinili v sredo zjutraj in morda prav zaradi dopustov na strelišču ujeli le nekaj posameznikov. A po pričevanju in po vsem videnem tudi najboljše kamniške strelske veterane.
Strelska družina brez deklet
Enajst let redno strelja upokojena Marija Hribar. »Možu sem se pridružila na srečanju kolesarjev in bila skoraj edina, ki na druženje ni prišla na dveh kolesih. Na vprašanje, zakaj tako, sem odgovorila, da ne znam nič drugega kot streljati,« je Hribarjeva takrat bolj za šalo kot zares povedala zbranim. Povedala nam je, da je do leta 1981 sicer redno trenirala streljanje za podjetje, v katerem je bila zaposlena. »V takratnem kamniškem Stolu so redno prirejali športne igre, s sodelavci pa smo se udeleževali tudi občinskih prvenstev,« je o nekdanjih časih povedala Hribarjeva, ki se lahko pohvali z nekaj odličnimi rezultati. Ko je zanosila, je zračno puško postavila v kot. Kljub temu da je bila kot upokojenka izredno aktivna, jo je vseeno prijetno presenetilo povabilo nekdanjega sodelavca Pavla Serše, ki jo je pozval, da se jim pridruži na treningih streljanja. »Prepričal me je, ko je potarnal, da v strelski družini manjka deklet.«
Trenutno so gospe aktivne približno enkrat do dvakrat na teden, odvisno od tekem in dopustov. Hribarjeva je tudi potrdila, da so vse tri, ki redno trenirajo, odlične strelke. »Pogrešamo četrto kolegico, ki se je zaradi slabših rezultatov odločila, da prekine treninge,« je povedala Hribarjeva in poudarila, da imajo dve pokrajinski tekmi na leto, tekme za veterane pa potekajo tudi na ljubljanskem strelišču. »Zmagujemo redno, saj smo res dobre,« je brez pretirane skromnosti dodala in pokazala na kolegico Jano Smrekar, ki velja za eno boljših v ekipi. Tudi ona se je s strelstvom začela spoznavati že v osnovni šoli. »Takrat smo vsi streljali z vojaško puško, ki te je udarila nazaj, v ramo,« se je zasmejala. Redno je začela trenirati leta 1981, ko se je zaposlila v Titanu Kamnik. »Treningi so bili redni, leta 1988 smo se udeležili tudi jugoslovanskega državnega prvenstva v Zenici in bili zelo dobri,« je povedala in dodala, da je tudi ona zaradi družinskih obveznosti in otrok za tri desetletja odložila orožje. Tudi njo je pred leti na strelišče zvabil Pavle Serša, ki je danes tudi v vlogi trenerja in serviserja strelnega orožja. Poleg fizične aktivnosti je pomembno tudi druženje: »Smo prijetna ekipica. Malo praznujemo, malo treniramo. In potem so tu tudi rezultati, ki te vlečejo naprej.«
Za vsako stvar je potrebna volja
Tretja sogovornica, ki smo jo za trenutek prekinili pri treningu, je Irena Radej. Streljati je začela pri rosnih 16 letih v okviru podjetja KIK (Kemijska industrija Kamnik), ki je imelo strelsko sekcijo za mlade. »V tistih časih je imela vsaka tovarna svojo ekipo. Zdaj streljam s puško. S pištolo ne več, saj je prenaporno,« je povedala Radejeva in pojasnila, da je s puško lažje, saj da je aktivno celo telo, ne samo ena stran. »Zdaj bodo potekala veteranska in upokojenska državna prvenstva, tako da bo treba spet malo resneje pomigati.« Skupaj s še tremi drugimi strelkami tvorijo uspešno ekipo. Ena je, kot omenjeno, izgubila voljo, kar se včasih zgodi. »Za vsako stvar je treba imeti voljo,« je pripomnila Radejeva, preden se je ponovno posvetila treningu.
Ob strani je dogajanje spremljal njihov trener Pavle Serša, ki je že več kot pol stoletja v strelstvu. »Smo nešolani strelci,« je navrgel in pohvalil delo ekipe. »To, kar delamo, je težka disciplina. Zračna puška stoje brez naslona, to je osnova vsega strelstva. A punce so dobre. Zelo lepo je delati z njimi.« V Kamniku, v okviru strelske družine, trenirajo tudi drugi, tako upokojenci kot tudi veterani. Žal je mladih vedno manj. »Pri mladih je tako – deset jih pride, če eden ostane, je že veliko. A morajo vse preizkusiti.« Serša je spomnil, da so imeli v Kamniku kar nekaj državnih prvakov, tako med moškimi kot ženskami. »Ekipno so bile ženske tudi štirikrat državne prvakinje.«
Strelišče, kjer smo ekipo veterank tudi obiskali, so uredili sami. »Vse je bilo prostovoljno. Material je bila donacija članov. Plačali smo le manjši del, tisto, česar nismo mogli opraviti sami. Prostor pa je občinski.« Za konec so sogovornice pritrdile trenerju, ko je prepričan, da starost ni izgovor. »Nič zato, če ne vidiš – saj imamo očala,« se je zasmejal. »Pomembno je, da si vztrajen. Če imaš voljo, pridejo tudi rezultati.«
