V Ljubljani bo 4. oktobra potekalo 152. mednarodno srečanje filatelistov, ki ga v Dijaškem domu Tabor organizira Filatelistično društvo Ljubljana. Na dogodku se bodo zbrali raziskovalci, poznavalci in entuziasti z vseh koncev sveta. Včasih, ko komunikacija na daljavo še ni bila tako močno prisotna na naših zaslonih, so bile znamke živo prisotne v vsakdanjem življenju. »V času Jugoslavije je bilo zbiranje znamk na vrhuncu. Takrat sem zanje dal celo štipendijo, vprašanje, ali bi jih danes dobil za ceno dveh kepic sladoleda,« pove Veselko Guštin, dolgoletni zbiratelj in tajnik Filatelističnega društva Ljubljana, ki se ukvarja tudi s poštno zgodovino. V krovno organizacijo, Filatelistično zvezo Slovenije, je danes včlanjenih okoli 500 zbirateljev, največ, okoli 50, jih je iz Ljubljane. Filatelija v Sloveniji trenutno sicer ni v najboljši kondiciji, priznava Guštin. Ko je poleti z vnukom obiskal razstavo znamk na Češkem, ga je presenetila množica obiskovalcev, ki ni bila iz dneva v dan nič manjša: »Pri nas je pa tako, da pridejo ljudje množično samo na prvi dan, in to samo, če lahko tam kaj pojedo in popijejo.« Kljub temu da je pošiljanje pisem na robu izumrtja, Guštin ni pesimističen. Nad znamkami se navdušujejo tudi mlajše generacije, saj je po slovenskih osnovnih šolah dejavnih okoli 25 krožkov, na katerih se kalijo bodoči filatelisti.
Le s škarjami nikar
Pogosto se lov na znamke začenja doma, na domačem podstrešju, v kleti in starih škatlah s pisemsko korespondenco. »Pri nas žal redko najdeš kaj izjemno dragocenega. Bolj verjetno je, da boš našel prvo serijo slovenskih znamk verigarji ali pa znamke VUJA (Vojaška uprava Jugoslovanske armade), mogoče kakšne avstrijske. A že to je nekaj,« pojasni Guštin. Za prodajo dragocenejših primerkov so specializirane dražbene hiše – priložnost za iskanje redkih znamkarskih zakladov bo denimo 11. oktobra, ko bo v Ljubljani potekala nova dražba. Filatelija je sicer konjiček, ki zahteva potrpežljivost, znanje in posebno vrsto spoštljivosti. »Osnovno orodje vsakega filatelista sta lupa in pinceta – bog ne daj, da bi opletali s škarjami. Z njimi lahko znamko hitro uničiš,« poudari sogovornik. Neuko izrezovanje znamk iz pisem ni v očeh filatelista nič drugega kot barbarizem.
Bistvo filatelije pa ni samo v zbiranju znamk, poudari Boštjan Petauer, predsednik Filatelističnega društva Ljubljana, ki se s tem ukvarja že skoraj 70 let. »Znamke so najboljša šola. Iz njih sem se naučil marsikaj, česar se v šoli nisem. Recimo, na znamki zagledaš neki obraz in se vprašaš, kdo je ta gospod. Vidiš detajl iz kakšnega zgodovinskega obdobja, rastlino ali pa kakšno čudno žabo – in začneš brskati, kaj bi to lahko bilo. Tako pridobiš novo znanje, širiš svoje obzorje.«
Detektivsko oko
Ker lahko določeni redki primerki znamk dosegajo vrtoglave cene, kroži veliko ponaredkov, zato velja biti previden. Ugotavljanje pristnosti pogosto zahteva detektivsko delo in posebne pripomočke. »Nekateri znajo tako spretno ponarejati, da vse zadenejo, ampak nekje – vedno sicer ne – se jih najde. Pri nekaterih znamkah, ko jih osvetliš z dolgovalovno UV-svetlobo, se morebitno dodan papir odzove drugače, kot bi se samo papir originala,« razloži Petauer, tudi sam atestator za področje prvih slovenskih znamk, imenovanih verigarji. Pri Kraljevi filatelistični družbi v Londonu, katere član je tudi sam, imajo drago opremo, s katero prepoznavajo napake in ugotavljajo pristnost znamk. Naprava, vredna 40.000 funtov, lahko osvetli znamko s svetlobo različnih valovnih dolžin in tako razkrije podrobnosti, ki s prostim očesom in pod drugimi lučmi niso vidne.
Muzej v malem
Filatelisti ločujejo med vrednostjo in ceno znamke. Stvar ni tako enostavna, saj recimo starost znamke niti ni tako pomemben dejavnik. Filatelisti niso arheologi. »Največjo vrednost imajo znamke z nizko naklado. Starost ni bistvena. Kar zadeva ceno, pa je nekoliko drugače. Znamke francoske Andore iz leta 1937, kjer so znane določene napake – nekaterih je le nekaj primerkov –, bi, če bi šlo za bolj zaželene države, stale več deset ali celo sto tisoč evrov. A ker andorske zbira malo ljudi, jih lahko dobiš za nekaj sto evrov,« pojasni Petauer.
V nasprotju s tem so kantonalne švicarske znamke iz leta 1845, pa tudi od prej, izdane v kantonih Zürich, Basel in Ženeva, lahko vredne več tisoč evrov, tudi če so bile izdane v večjih nakladah, nadaljuje sogovornik: »Sam nimam niti ene. Vsaka, v dobri kakovosti, je vredna od 5000 do 10.000 evrov.« Na svetovnih razstavah lahko občudujemo izjemno redke primerke. »Nekoč sem videl švedsko znamko iz prve serije, izdano leta 1855, v napačni barvi – edini znani primerek na svetu. Vse so bile zelene, edino za dotično vemo, da je izšla v napačni, in sicer rumeni barvi. Razstavljena je bila v vitrini, s primerno raščenim in opremljenim varnostnikom ob strani, ki je že s svojo pojavo odvračal obiskovalce od kakšne nepremišljene poteze. Ocena: od pet so deset milijonov evrov,« se še spominja. Znamke so kot žuželke v jantarju, v njih je ujet spomin nekega časa. Na njih najdemo zmagovalce, poražence, redke živalske in rastlinske vrste, prelomne dogodke, revolucionarje in heroje – vse tisto, po čemer so narodi hoteli, da si jih svet zapomni.
