Festival za tretje življenjsko obdobje, ki bo trajal do 2. oktobra, v Ljubljano že skoraj četrt stoletja privablja številne obiskovalce, društva in organizacije, ki se ukvarjajo in zanimajo za področja starejših. Obiskovalce festivala, ki ga v Cankarjevem domu organizirajo podjetje Proevent, Mestna zveza upokojencev Ljubljana in ministrstvo za solidarno prihodnost, čaka pester program, poln kulturnih, izobraževalnih in družabnih vsebin. V treh dneh se bo zvrstilo približno deset strokovnih razprav, potekali bodo pogovori z znanimi Slovenci, svoje izdelke in storitve pa bodo ponudniki predstavljali na več kot 150 razstavnih prostorih. V živahnem utripu prvega dne je bilo jasno, da leta ne pomenijo nič, če je volja prava, in da se živahni plesni ritmi odlično podajo tudi k sivim lasem.

- Frajle,- 30.09.2025. Festival za tretjo življensko dobo.//FOTO: Bojan Velikonja

Frajle iz Rakeka v akciji. Foto: Bojan Velikonja

Ples je zdravilo

V Dnevnem centru aktivnosti za starejše na Gosposvetski se dame dobivajo na uri trebušnega plesa. Včeraj so na odru predstavile, česa vsega so se naučile. »Celo življenje sem si želela poskusiti to vrsto plesa. Bližnji so se sprva malo čudili, a so se morali sprijazniti, da je zdaj, v penziji, to moj način preživljanja prostega časa,« je dejala 66-letna Aljoša. Ob ciganskih ritmih uživa zdaj že tretje leto. »To je zelo ženstveni ples, gibi pa so precej zahtevni. Ples je zelo dober za možgane, saj si moraš zapomniti vrstni red gibov, znati se moraš ujeti, če se kje zapleteš. Seveda je pomembno tudi druženje,« je dodala gospa, ki smo jo ujeli v plesni opravi orientalske plesalke. V njeni plesni skupini, ki šteje malo več kot deset članic, je 82-letna Uršula tista, ki sama skrbi za krojenje njihovih oblek. Povedala je: »Nič ne kupujemo oz. zelo malo, čeprav je kitajska roba danes tako poceni. Ples sam mi pomaga pri treniranju možganov, saj opažam, da se mi slabša kratkoročni spomin. Naši gibi niso tako enostavni, je pa glasba dobra za znoret!«

Celo življenje sem si želela poskusiti to vrsto plesa. Bližnji so se sprva malo čudili, a so se morali sprijazniti, da je zdaj, v penziji, to moj način preživljanja prostega časa.

Aljoša, članica plesne skupine trebušnih plesalk

Medgeneracijsko društvo VGC+ Srce Štajerske so včeraj zastopale njihove plesalke v modrih majicah, ki so se poimenovale Migice. Skupaj plešejo že tretjo sezono, in sicer se med drugim urijo v t. i. linijskem plesu. Kot pojasni njihova prostovoljka, ki jih uči koreografije, 56-letna Mateja: »Linijskega plesa je danes res veliko, saj ne rabiš soplesalca. Plešeš sam, izključno v liniji, pod okriljem celotne, povezane ekipe.« Samba, čačača, dunajski ples, jive, merengue. Vse to odmeva v njihovih prostorih v Mariboru, kjer je že kar gneča. Skoraj 60 mariborskih ljubiteljskih plesalk bi že lahko počasi začele razmišljati o turneji. Ker je zanimanja veliko, Mateja uči že tri skupine: »Ravno zadnjič mi je rekla 80-letna gospa, da odkar pleše, je skoraj nič več ne boli. Ples je zdravilo, zato dajmo čimveč plesat in se veselit.«

- 30.09.2025. Festival za tretjo življensko dobo.//FOTO: Bojan Velikonja

Upokojenke, ki se navdušujejo nad trebušnim plesom. Na levi je mentorica Mojca, na sredini najstarejša mentorica in krojačica Uršula ter plesalka Aljoša na desni. Foto: Bojan Velikonja

Najti smisel

Na festival so prišle svoje odplesat tudi Frajle iz Rakeka, ki plešejo pod okriljem tamkajšnjega društva upokojencev. 65-letna Jelena pojasni, da je v Sloveniji čez 100 plesnih skupin starejših generacij. Imajo celo svoj festival, ki sedaj poteka že dvakrat letno. »Prihajam iz Vrhnike. Ko so me ljudje tam videli plesat, so pristopili do predsednice našega društva upokojencev in ji rekli, da bi radi plesali tudi oni. Tako smo na Vrhniki naredili še eno skupino,« pove gospa Jelena. Ko nastopi čas pokoja, mora vsak pri sebi razmisliti, kako bo preživel jesen svojega življenja. Čisto vsako življenjsko obdobje rabi svoj smisel, to je ključna stvar, ki žene človeka naprej. 69-letna plesalka Boža, ki je bila tako kot Jelena, oddeta v vijolično, v zaščitne barve Frajl iz Rakeka, je povedala: »Ta prehod je odvisen od vsakega posameznika. Tisti, ki so imeli že prej aktivno življenje, nimajo toliko težav s tem, samo zamenjajo okolje. Pri tem morajo najti nove ljudi, sploh v Rakeku, ki je spalno naselje. Ker se ljudje vozijo v službe drugam, ne poznajo nikogar, ko pridejo v naše društvo. Na novo se morajo vključiti v svojo okolico.« Ko smo se poslovili od sogovornic, je gospa Boža še odvrnila, v pozitivnem duhu, 44 let mlajši novinarki: »Kar zdržite, se da. In hitro mine.« Starejši kot si, hitreje se vrti, ta kolovrat, ki bo na koncu terjal odgovor samo na eno vprašanje: kako si preživel čas, ki si ga imel na voljo. 

Priporočamo