Medtem ko večina Ljubljančanov vsako jutro med delovnim tednom po jutranji kavi ali čaju poprime za delo, se v Športnem parku Savsko naselje dogaja nekaj povsem drugega. Tukaj je sredi tedna že skoraj konec tedna – igrišča za tenis so polna, med mrežami odmeva smeh. Če bi bilo po besedah organizatorke sredinih druženj Savskih caric Jožice Koleta vse po njenem, bi bil vsak dan sreda.
Upokojene, a nadvse aktivne igralke
A kot pove Siniša Večić, ki le še do konca septembra ostaja najemnik športnega parka – z ženo Sašo Rifl sta ga vodila petnajst let – to ni edina liga, ki se tukaj igra. So pa Savske carice zagotovo liga zase. »Zelo močna je ženska sekcija igralk, ki tukaj igrajo že vsa leta. Približno petdeset jih je. Večina od njih se tukaj druži vsak dan, ob sredah pa dobesedno napolnijo vsa igrišča,« pripoveduje Večić in doda, da pri njih ne gre zgolj za tenis. »To je tudi – ali pa predvsem – druženje. Dame po koncu igranja, ker igrajo v dvojicah in imajo igrišča rezervirana za dve uri, ostanejo še na pijači, včasih zapojejo, občasno celo zaplešejo.«
Kraljice Savskega parka so brez dvoma veteranke – ali bolje, upokojene, vendar nadvse aktivne igralke tenisa. »Vse se je začelo pred štirinajstimi leti,« pripoveduje Jožica Koleta, srce in duša ženske ekipe. »Na začetku nas je bilo le nekaj, potem pa se je število kar večalo – na osem, dvanajst, šestnajst … Pred dvema letoma sem imela na članski listi kar 70 članic,« pove v smehu. Prav zato so v poletnih mesecih, ko se še lahko igra zunaj, imele rezerviranih vseh osem igrišč. Pozimi se preselijo na pokrita igrišča. A sreda – ta ostaja sveta.
Vsaka skupnost potrebuje identiteto
Na vprašanje, zakaj ravno »Savske carice«, so igralke soglasno odgovorile: »Ker vsaka prava skupnost potrebuje identiteto.« Koletova se nasmehne in doda: »Vprašala sem punce, ali so za to, da smo carice. Vse so bile takoj za!« Jožica Koleta organizira vse. Že v torek zvečer preveri, katera lahko pride naslednji dan na igrišče. Če katera manjka, hitro poišče zamenjavo. Na vprašanje, koliko so carice stare, Jožica odgovori z nasmehom: »Uh, težko povem … Če se prav spomnim, smo se lani kar nekajkrat zbrale, da praznujemo sedemdesetletnico. Tako da … tam nekje smo vse.« A leta niso merilo. Največ šteje energija – tista, ki napolni sredine dopoldneve z življenjem. Igrajo v parih – ker kolena ne zdržijo več za single, pa tudi zato, da ni razloga, da bi se med igro kregale. »Igramo za dušo,« rečejo in dodajo: »Rezultat ni pomemben – pomembno je, da smo skupaj.«
Vsako leto si organizirajo tudi novoletno zabavo. »Lahko si mislite, kako nas gledajo, ko štirideset žensk pleše in poje do jutra. Čudijo se, kako zdržimo,« pripoveduje Koletova. In res – zdržijo, uživajo, živijo. Igrajo tenis, plešejo, pečejo torte in skrbijo druga za drugo. »Letos smo se dogovorile, da ne bomo nič pekle, da si malo olajšamo stvari, a so nekatere vseeno prinesle domače dobrote,« pravi z nasmehom. »In Saška nam je še orehovo potičko prinesla!« doda ena od igralk.
Žal pa september s seboj prinaša tudi težko slovo. Športni park v sedanji obliki se zapira. Mestna občina Ljubljana je napovedala prenovo in Siniša Večić ter Saša Rifl, ki sta petnajst let skrbela za vzdušje, red, urejenost in toplino parka, se poslavljata kot najemnika. To ni le menjava upravitelja – za carice je to slovo od doma. »Tukaj nam je všeč. Ambient, dostopnost, vse. Upamo, da bo šlo še naprej. Pa tudi če kje drugje – carice ostajamo carice,« tiho reče Koletova, preden se pridruži svojim dekletom. In tudi če bo v sredo, 1. oktobra, igrišče prazno, bo nekje drugje zagotovo odmeval smeh, videti bo rdeče majice in čutiti bo energijo, ki je neustavljiva. Kajti carice niso le del parka, temveč so in ostajajo tudi duh Savskega naselja.
