Veronika Pogačar, raziskovalka ljudske dediščine in zbirateljica, je svojo zbirateljsko pot začela povsem spontano. V samostanu Mekinje, kjer bo še vse do konca septembra na ogled razstava starega spodnjega perila s precej pomenljivim naslovom Spodi nč, gor pa bl mau, pripoveduje, da jo je k zbiranju starega spodnjega perila gnala preprosta radovednost. »Nekoč sem se sprehajala po vasi in opazila, kako domačini uporabljajo stare rjuhe, spodnje srajce in plenice za brisanje rok med kolinami. To me je zabolelo in odločila sem se, da začnem zbirati starinsko blago,« razloži danes Radomljanka, a z »dušo Kamenčanke«, kot v smehu pripomni.
Spodnje perilo kot prvinska povezanost z vsakdanjostjo preteklosti jo je tako navdušilo, da je pripravila svojo prvo razstavo, posvečeno vezeninam, čipkam in starinskemu perilu. Kasneje so ji ljudje sami začeli prinašati predmete, pogosto z besedami »to vzemi, ker ko mene ne bo več, vprašanje, kaj bodo ta mladi s tem naredili«. Tako se je začela kopičiti zbirka, ki danes obsega številne osebne in intimne kose iz različnih obdobij.
Spodnje perilo je imelo erotični prizvok
Z leti je Veronika Pogačar poseben poudarek namenila prav spodnjemu perilu. Kot pravi, je imelo to nekoč veliko močnejši simbolni pomen, kot si danes sploh predstavljamo. »Na začetku nošenja je imelo spodnje perilo erotičen prizvok, med obema vojnama pa so ga ljudje začeli redno nositi,« pripomni in poudari, da je bil v nekaterih okoljih že sam obstoj spodnjega perila povezan z družbenimi predsodki, zlasti na podeželju, kjer je bilo »na slabem glasu«. Tam so si ženske spodnje perilo pogosto šivale, ga prale s pepelom in sušile na soncu na skrivaj. Bilo je nekaj osebnega, skoraj skrivnostnega – in prav zato izjemno dragocenega z vidika kulturne dediščine.
Oblačilne navade so se skozi čas seveda spreminjale. »Medtem ko so moški v vojski nosili spalne srajce in spodnje hlače, se je na vasi še dolgo živelo brez ločenih kosov perila.« Ob tem Pogačarjeva hudomušno doda: »Spodaj nič, zgoraj pa tudi bolj malo,« kar je tudi naslov njene zadnje razstave. V 18. stoletju je bilo spodnje perilo pogosto tabuizirano, in še posebej zanimive so oblike, kot so tako imenovane pizdače – odprto spodnje perilo, ki je po njenih besedah »težko razložljivo«, a vseeno zelo praktično.
Ženske moške prisilile v nošnjo spalne srajce
Skozi pripoved večkrat poudari, kako pomemben kulturni dokument je lahko spodnje perilo. »Ni šlo le za kos oblačila, temveč za simbol intimnosti, del vsakdanjega življenja in tudi osebne skromnosti. Marsikdo je spal in delal v istem kosu oblačila, zato ločevanje med dnevnim in nočnim oblačilom dolgo sploh ni obstajalo,« spomni. Meni tudi, da so bile ženske tiste, ki so v družino vpeljale spodnje perilo oziroma spalne srajce, v katerih so morali moški tudi spati. Družbeno sprejemanje spodnjega perila se je začelo spreminjati šele v 20. stoletju, zlasti med obema svetovnima vojnama. A še takrat so bile pogosto ženske tiste, ki so vztrajale pri starih navadah in bile sprva celo nasprotnice novosti, kot so modrčki, spalne srajce ali hlačke. Danes se to zdi težko razumljivo, a v kontekstu časa gre za dragocen vpogled v razvoj družbene miselnosti.
Veronika Pogačar svojo zbirko hrani v Tržiškem muzeju pod okriljem etnologa in muzejskega kustosa Bojana Knifica. Kot pravi, je doma ne more več obvladovati, saj je postala preobsežna. Kljub temu ostaja njena želja, da bi Kamnik nekoč dobil lasten muzej ali vsaj razstavni prostor, namenjen oblačilni dediščini, da bi se zbirka lahko tudi uradno »vrnila domov«. Bo pa sogovornica tudi letos sodelovala v povorki na 52. Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine. Nosila bo ljubljansko nošo, ki jo hrani prav za te priložnosti.
A kot opaža, je udeležba noš v povorki vsako leto manjša. »Pogrešam predvsem mlade. Še vedno upam, da bom najmlajšega vnuka prepričala, da se mi pridruži.« Sicer pa v povorko povabi otroke iz soseščine, ki se za to priložnost oblečejo v oblačila, ki so se nekoč nosila na podeželju.
