V bežigrajski galeriji Bažato, ki je naselila prej dolgo zapuščen prostor, je do konca junija na ogled razstava, posvečena arhitekturi Savina Severja, enega najprodornejših avtorjev slovenskega modernizma. Kraj aktualne postavitve ni naključje, saj gre za razstavne prostore v paviljonu kompleksa Astra, ki jih je tako kot celotni kompleks zasnoval Savin Sever. Tam, kjer tri leta domuje galerija Bažato, je razstavne prostore predvidel tudi že avtor arhitekture.
Izhodišče razstave Savin Sever: Severjev sever Ljubljane, ki je nastala v sodelovanju med zasebno galerijo, Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), je po besedah ene od avtoric razstave Nade Zoran ozaveščanje. Predstavlja nekatera arhitektova temeljna dela na območju Bežigrada in osvetljuje širši urbani kontekst, v katerem so stavbe nastajale kot del strateške širitve mestnega središča proti severu. Poleg tega opozarja tudi na kulturni in arhitekturni pomen Severjevih objektov ter potrebo po njihovem vzdrževanju in celostnem ohranjanju.
Predstavnik ljubljanske arhitekturne šole
Savin Sever, ki je bil učenec arhitekta in profesorja Edvarda Ravnikarja, spada med najpomembnejše arhitekte 20. stoletja. Ob Stanku Kristlu in Milanu Miheliču je najvidnejši predstavnik tako imenovane ljubljanske arhitekturne šole, ki je ustvarjala pod vplivom Edvarda Ravnikarja, Jožeta Plečnika in sodobnih mednarodnih smernic. Diplomiral je leta 1955, večji del svoje poklicne poti pa je bil zaposlen v ljubljanskem podjetju Slovenija projekt. »Njegova posebnost je, da se je rad ukvarjal s tehničnimi rešitvami, ki jih je tudi izumljal. Čeprav je reševal tehnične naloge, je pozornost vedno namenjal tudi likovni pojavnosti stavbe in počutju človeka v njej,« je o Severjevem delu povedala ena od avtoric razstave in avtorica arhitektove monografije Metka Dolenec Šoba.
Med arhitekti Sever velja za največjega racionalista. Ali kot je sam nekoč dejal: »Arhitekture, ki ni racionalna, sploh ne razumem, niti je ne štejem za arhitekturo.« Oblika v njegovem delu ni bila cilj, temveč posledica funkcije, osnovna govorica pa konstrukcija, iz katere izhajata celotna zasnova in ritem objekta. Veliko pozornosti je namenjal tudi naravni osvetlitvi objektov.
Med njegova temeljna dela spadajo domišljene garažne hiše triplex, ki so v Sloveniji verjetno največkrat ponovljeni objekt, in garažna hiša na Ambroževem trgu, za Bežigradom je načrtoval veleblagovnici Astra in Merkur, tehnični center AMZS, učne delavnice zavoda za gluho mladino in tiskarno Mladinska knjiga. Poleg teh pa še tiskarno Jožeta Moškriča in tiskarno Soča v Novi Gorici ter vhodni objekt predora Karavanke.
A kot je poudarila Metka Dolenec Šoba, gre kljub kakovosti Severjeve arhitekture za modernista, čigar del so porušili največ. »Razlog je po mojem mnenju v tem, da je v njegovem opusu veliko industrijskih objektov. Prav te naloge so mu bile vedno izziv.« Prve med porušenimi Severjevimi stavbami so bile učne delavnice za Bežigradom, ki so jih kljub nasprotovanju stroke podrli, na njihovi lokaciji je zdaj parkirišče. Poleg tega so podrli tudi tiskarno Jožeta Moškriča. Namesto fleksibilno načrtovanega in za trgovsko dejavnost primernega objekta je nastalo uniformirano trgovsko središče. »Zelo lepo stavbo AMZS za tehnične preglede so prav tako porušili, velika škoda je tudi, da ni več gospodarskega razstavišča v Kranju. Težava je, ker Severjeva arhitektura ni zavarovana in ker v širši zavesti ni zavedanja o njeni kakovosti. Zato se investitorji pogosto ne odločajo za njeno prenovo. Čeprav je res, da imamo kakovostno prenovo Astre, zgledno prenovo Merkurja, medtem ko je tiskarna Mladinske knjige nekoliko degradirana zaradi stavb okoli nje, a objekt je prenovljen in ima nov program,« je sodobno usodo Severjevih del povzela Metka Dolenec Šoba.
Savin Sever, ki je umrl leta 2003, je rušitev učnih delavnic še doživel. Po besedah sogovornice ji je kot zelo pragmatičen človek ob tem dejal: »Mesto se razvija, stavbe se gradijo in rušijo. Pri tem nimam kaj veliko, težava, ki jo vidim v rušenju, je v vprašanju, kaj nastane namesto tega, saj je pogosto slabše.« Ni se torej odzval čustveno, temveč kot strokovnjak, ki ga zanima dobra arhitektura in občutljivo reševanje prostorskih vprašanj.
Vnovično vrednotenje Severjeve dediščine
»Pomembno je poudariti, da je razstava nastajala vzporedno s ciljem vnovičnega vrednotenja Severjeve arhitekture. ZVKDS opravlja vrednotenje kompleksa Astra, saj se je tudi ob pripravi razstave začelo kazati, da je dediščinski pomen tega kompleksa – paviljona, obeh vertikal in vmesne horizontalne stavbe nekdanje blagovnice – takšen, da je treba preveriti, ali vendarle izpolnjuje pogoje za razglasitev stavbnega sestava za spomenik lokalnega pomena,« je ob razstavi v bežigrajski galeriji razložila Tina Potočnik iz ZVKDS in soavtorica razstave. Kompleks Astra se namreč, kot med Severjevimi projekti velja tudi za njegovo garažo na Ambroževem trgu, varuje le kot stavbna dediščina. Kar po besedah sogovornice ZVKDS sicer daje pravno podlago za usmerjanje posegov tako v zunanjost kot notranjost.
Pomen kompleksa Astre pa je, kot je še poudarila sogovornica, v njegovi arhitekturni vrednosti in tudi v okviru povojnega razvoja novega mestnega predela na severu. »Kompleks Astra zelo dobro ilustrira, kakšen pomen so v povojnem obdobju dajali ustvarjanju občinskih središč, zasnovanih vzdolž glavnih mestnih vpadnic, s premišljenim zgoščevanjem vseh funkcij, ki služijo posameznemu delu mesta in prebivalcem v njem. Vse storitve so bile pri roki, kar je nekaj, k čemur bi se morali danes vračati. Prav tako tega poudarka – postaviti v ospredje interese skupnosti – ni več.« Občinska središča, vzporedno z razvojem stanovanjskih sosesk, so tako delovala kot nekakšna mesta v mestu, v smislu dostopnosti vsakodnevnih storitev, kar je v današnjem kontekstu mesta kratkih poti čedalje aktualnejše vprašanje.
Pri tem je galeristka Nada Zoran v pogovoru o pomenu Severjeve arhitekture opozorila na njeno slabo vzdrževanje v sodobnosti in tudi na problematiko oglaševanja na zunanjih površinah kompleksa Astra.
Na vprašanje, zakaj Severjeva arhitektura glede na svojo kakovost (še) ni bila razglašena za kulturni spomenik, je Tina Potočnik odgovorila, da »ohranjanje kulturne dediščine temelji na prepoznavanju njenega pomena za družbo, ohranitev tega pa predstavlja javni interes varstva. Ker je želje investitorjev in njihove lastninske pravice dopustno omejiti le, kolikor je to nujno za uresničevanje varstva, morata biti vsaka zahteva in omejitev dobro argumentirani. Jasno mora biti, katere elemente varujemo in zakaj.« Del odgovora je torej v posebnosti arhitekture 20. stoletja in s tem povezani problematiki. Vrednotenje tega stavbnega fonda pa poteka počasi in sporadično, je še pojasnila.
