Včeraj so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli novo razstavo Emona ob Drami. Razkošje rimske hiše pod današnjim gledališčem. To je do zdaj druga razstava v okviru muzejske Zakladnice, prostora, katerega namen je javnost seznaniti z nedavnimi arheološkimi odkritji v Ljubljani in okolici. Na razstavi bodo do 26. oktobra na ogled izbrani predmeti, ki so jih odkrili med arheološkim izkopavanjem na območju SNG Drama Ljubljana, in sicer v letih 2023 in 2024, ko so raziskovali ostaline rimske kolonije Emone. Izkopavanja so obsegala območje v velikosti 1410 kvadratnih metrov znotraj obzidja omenjene kolonije, in sicer v njenem severozahodnem delu. Najstarejše plasti segajo v čas pred nastankom Emone, ko so prostor uporabljali rimski vojaki. Večje obnove tamkajšnjih stanovanjskih delov s pripadajočo infrastrukturo kažejo na razcvet v sredini 1. in 2. stoletja ter na veliko prenovo tega prostora v 4. stoletju.
Zagonetna uganka
Zbirko sestavljata dva mozaika. Eden ima črno-belo geometrijsko zasnovo, značilno za Emono v 4. in prvi polovici 5. stoletja, drugi, ki izhaja iz prve polovice 1. stoletja, pa zajema skrivnostne črke, sestavljene iz mozaičnih kock iz različnih kamnin ter žgane gline, katerih pomen ostaja uganka. Ta mozaik je sploh zanimiv, saj so ljubljanski arheologi prvi, ki so se srečali s čim takim. Poraja se vprašanje, kaj naj bi upodobljene črke C, I in P pomenile. Ena od mogočih teorij je, da bi lahko v omenjenem stoletju morda kdo zgolj vadil postavljanje mozaikov, ali pa se zagonetni odgovor v zvezi s simboliko treh črk skriva drugje. Tega morda nikoli ne bomo vedeli.
Prvi omenjeni mozaik z geometrijsko zasnovo je krasil tla v stanovanjskem delu, ki je meril 3,8 krat 3,4 metra. Večji del mozaika je bil v preteklosti uničen, od celote je ostalo 13 različno velikih fragmentov. Ko so se arheologi leta 2023 lotili njegovega dvigovanja, so jim precejšnje preglavice povzročali nestabilno vreme in nizke temperature.
Težavo je predstavljala tudi krhkost črnih mozaičnih kock, saj jih je bilo kar nekaj razplastenih ali popolnoma razpadlih. Ker so bili fragmenti že pred dvigom deformirani zaradi posedanja terena skozi stoletja, so se odločili, da jih ne bodo ravnali in vračali v prvotni ravni položaj, saj bi s tem povzročili dodatne poškodbe. Fragmente so prezentirali na treh ločenih nosilcih, od katerih sta dva predstavljena na razstavi, videti pa je mogoče tudi rekonstrukcijo celotnega mozaika.
V vitrini je še odlomek rimske svetilke – oljenke z upodobitvijo nasmejane gledališke maske, ki najverjetneje izvira iz 2. stoletja. Oljenke so bile v času Rimljanov ekonomični in hkrati estetsko oblikovani vsakdanji predmeti, s svojimi motivi pa so služile tudi imperialni propagandi. Arheologi so sicer odkrili ogromno drobnih najdb. Skupna teža celotnega gradiva z gradbenim materialom znaša enajst ton.
Iznajdljivi Rimljani
Rezultati arheoloških izkopavanj na območju SNG Drama Ljubljana so presegli pričakovanja, saj so arheologi zbrali veliko podatkov o samem življenju v rimskem mestnem središču, navadah ljudi in stavbni ter bivalni kulturi. Arheološke ostaline so bile namreč v globini od 70 centimetrov do 3,3 metra zelo dobro ohranjene. Vodja arheološkega izkopavanja ob SNG Drama Ljubljana in avtorica razstave Maja Lavrič je izpostavila še nekaj drugih zanimivosti, ki pričajo o rimskem utripu življenja. »Večinoma so bile vse najdbe odkrite v prvotni legi. V eni izmed plasti smo prišli do zoglenelega zaboja z žitom. Tri vreče vzorca smo posredovali naprej v analizo in dobili zanimive rezultate, med drugim o ohranjenosti žita, ki ni bilo prav nič poškodovano od zajedalcev. To kaže, kako dobro so Rimljani poznali higienske pogoje in znali shranjevati hrano. Analize so pokazale tudi samo sestavo, kaj je bilo v tem zaboju najbolj prisotno. V večji meri je bila to pira.« Blizu te najdbe so naleteli še na večjo amforo, vkopano v glineni tlak, ki je verjetno prav tako služila za hrambo hrane. »Zanimivo je tudi, kako je deloval atrij, ki je bil v uporabi že v 2. stoletju. Sam atrij je odprt prostor. Poleti je služil kot klima, saj je zrak noter prihajal tako, da je prostore hladil, medtem ko so pozimi uporabljali toplozračno ogrevanje, ki mu rečemo hipokavst,« je še razložila vodja izkopavanj. Hipokavst je sistem centralnega ogrevanja zgradbe, ki temelji na kroženju toplega zraka pod tlemi prostora in po ceveh v zidovih. Na tak način so lahko ogrevali tudi zgornja nadstropja.
