Poletna šola slovenskega jezika, ki se te dni odvija v prostorih Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije za Bežigradom, je namenjena mladim od 13. do 17. leta, ki živijo bodisi v tujini bodisi v zamejstvu in bi se radi naučili ali izboljšali svoje znanje slovenščine. Največkrat se za to odločijo, ker imajo tudi sami slovenske korenine ali pa bi v Sloveniji radi nadaljevali šolanje. Poletna šola je sproščene narave. Profesorji se trudijo udeležencem jezik približati prek slovenske kulture in različnih dejavnosti tako v Ljubljani kot drugih koncih Slovenije. Po dopoldanskih urah, ko udeleženci v učilnicah pridno gulijo klopi, je program sestavljen iz izletov, delavnic, druženja in sproščenega preživljanja prostega časa. Letos se slovenščino v mladinski poletni šoli uči 108 otrok. »Zlasti začetnikom največ težav predstavljajo skloni, udeležencem v višjih skupinah pa delajo težave težje slovnične vsebine, kot so dovršni glagoli in besedni red, ki ga je v slovenščini res težko usvojiti, seveda pa si učitelji zelo prizadevajo, da bi učenci razširili svoj obseg besedišča in izboljšali svojo zmožnost govorjenja in pisanja,« je pojasnila vodja programa Slovenščina za otroke in mladostnike na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik (CSDTJ) dr. Mihaela Knez.
Otroci imajo na pretekle mladinske poletne šole res lepe spomine, je dodala. Dvajset let dela z mladostniki iz vsega sveta je sodelavcem CSDTJ prineslo veliko izkušenj in dober vpogled v sporazumevalno zmožnost mladih govorcev slovenščine po svetu, kar je neprecenljivo za njihovo razvojno in izobraževalno delo. »Ob delu z otroki spoznavamo njihove jezikovne potrebe in razvijamo nove didaktične pristope, ki jih vključujemo v naša učna gradiva in usposabljanje učiteljev. Ob dvajsetletnici mladinske poletne šole smo zbrali kratke izjave udeležencev preteklih mladinskih šol in jih oblikovali v kratek film, ki je lep pregled našega dela. V njem naši udeleženci izpostavljajo različne stvari. Spominjajo se predvsem preteklih druženj, kako so spoznali nove prijatelje, se navdušili za slovenščino do te mere, da jo zdaj sami poučujejo, ali se odločili za študij v Sloveniji. Tu spoznajo prijatelje, s katerimi ohranjajo stik vse življenje,« je povedala dr. Mihaela Knez.
Vsak po svoji melodiji
Tudi mi smo nekaj letošnjih udeležencev vprašali, kaj jih je to poletje pravzaprav pripeljalo v zavetje ljubljanskih učilnic. Vsi naši sogovorniki so izpostavili, da jih od vsega najbolj navdušuje druženje in spoznavanje novih ljudi, ki prihajajo iz drugih kulturnih okolij, ter komunikacija med njimi. Vsi imajo slovenske korenine, a drugačna izhodišča v poznavanju slovenskega jezika. Z njimi smo se na pobudo ene od profesoric pogovarjali v slovenščini, čisto tako, za vajo. Nekateri jo obvladajo bolj kot drugi, vsak s svojo melodijo, značilno za državo, v kateri živijo.
Anna Pitassi živi kot zamejka v Trstu, kjer obiskuje slovensko šolo. Njena nona je izvorno z Jesenic, a se je skozi življenje ustalila v Italiji, nam je s prizvokom svoje italijanske intonacije zaupala Anna. »Predvsem slovnica je tista, s katero imam težave. Tu sem, da jo izboljšam. Zapleten je tudi vrstni red besed. Včasih, ko pišem v slovenščini, mislim po italijansko in zato slovenske besede zapišem v italijanski strukturi.« Brina Zarja Kranjc se je poletne šole udeležila drugič. Priletela je naravnost iz Bruslja, kjer živi s staršema Slovencema. »V Bruslju ne uporabljam veliko slovenščine, zato jo med počitnicami obnavljam. Če se v Belgiji po telefonu pogovarjam slovensko, se prijateljice včasih smejejo, saj pravijo, da je slovenščina v primerjavi s francoščino smešna.« In kako se pogovarjajo pri njih doma? »Načeloma slovensko, le takrat, ko je treba kaj hitro povedati, nastane zraven še mešanica francoščine in angleščine,« je pojasnila Brina.
Jezik prednikov
Vuk Kantar prihaja iz Banjaluke, njegov materni jezik je srbščina, hkrati pa govori tudi rusko. Ima slovenske korenine, saj je njegov dedek iz Žalca. V Bosno se je odpravil v času Kraljevine Jugoslavije zaradi dela v rudniku. Vuk je nekaj časa živel v Sloveniji, a se je nato preselil, zato je na slovenščino malo pozabil. »Zdaj bi svoje znanje rad obnovil. Na poletni šoli mi je prav tako lepo spoznavati ljudi iz drugih držav.« Dvajsete poletne šole se je udeležila tudi skupina mladih Argentincev s slovenskimi koreninami. Med njimi sta Mirko Kočar in Elena Beltram, za katerima je že večletno učenje slovenščine v Argentini. »Hočem se naučiti slovensko. Tu so mi všeč novi ljudje in to, da lahko med seboj komuniciramo slovensko,« pove prvi, dekle pa doda: »Rada bi dosegla veliko boljšo slovnico. Sem smo prišli tudi zaradi naših starih staršev, ki so Slovenci. Tudi doma se trudimo govoriti slovensko.«
