Posebno mesto na razstavi ima prikolica IMV Adria 305 Turist, ki jo je muzeju leta 2023 podarila Vida Koporc Sedej. Njena družina jo je uporabljala zelo dolgo, od leta 1978 do leta 2015, večino časa pa je bila stacionirana v Novigradu. Zaradi ohranjenosti originalne opreme in redkosti modela so se v muzeju odločili za konservacijo in delno restavriranje, s čimer so ohranili kar največ prvobitnega videza.
Prikolice in razvoj sindikalnega turizma
Kot je spomnil avtor razstave Matevž Šlabnik, je bila prikolica kljub skoraj štiridesetletni izpostavljenosti vremenskim vplivom v zelo dobrem stanju. »Največje poškodbe so bile na strehi, podvozju in okenskih delih, kjer so posledice UV-svetlobe in korozije pustile svoj pečat. Notranjost pa je presenetljivo dobro ohranjena – pohištvo, blazine in oprema pričajo o skrbni rabi in značilnem oblikovanju 70. let,« je povedal Šlabnik in v smehu omenil, da je ta razstava njegova prva in da je bila tudi prikolica prvi predmet, ki ga je ob prihodu na novo delovno mesto v Bistri prevzel.
Kot je bilo ob predstavitvi nove razstave večkrat mogoče slišati, prikolica Adria 305 Turist, ki je dobila ljubkovalno ime Palčica, ni le muzejski eksponat, ampak tudi simbol slovenske tehnične ustvarjalnosti in življenjskega sloga, ki je mnogim družinam omogočal svobodo, udobje in nepozabne počitnice na kolesih. Direktorica muzeja Natalija Polenec je ob odprtju poudarila, da razstava ne ohranja le materialne dediščine, temveč tudi spomine ljudi, ki so v prikolicah in ob morju preživljali nepozabne poletne dni. Tudi njene spomine. Po njenem mnenju so prav tovrstne prikolice zaznamovale kulturno krajino Istre in Dalmacije, spodbudile razvoj sindikalnega turizma in omogočile dostopne počitnice tudi socialno šibkejšim družinam.
Premagovanje klanca pri Medvedjeku
Zanimiva je tudi zgodba Andreja Koporca, mlajšega brata Vide Koporc Sedej, ki se še dobro spominja, kako je prikolica iz Novega mesta prišla k njim v Ljubljano. »Za nas je bil posebej pomemben najmanjši model, saj smo imeli takrat katro – renault 4 – in ta ni smela vleči prikolice, težje od približno 400 kilogramov. Ta najmanjša izvedba je bila na voljo v dveh različicah – mi smo vzeli bolj skromno, brez hladilnika in brez pečice. Notri je imela le osnovno opremo, brez dodatne mizice, medtem ko je boljši model vse to imel, a je bil tudi precej težji,« nam je povedal Koporc in spomnil, da je bil zanimiv že sam potek nakupa prikolice. »Takrat si prikolico, podobno kot vsa druga vozila IMV, moral naročiti, ob tem pa so ti rekli: 'Rok dobave je približno en mesec – ko boste prišli na vrsto, vas bomo poklicali.' In res, morali smo biti potrpežljivi, saj se je čakalo kar dolgo.« Ko je bila prikolica naročena, je družina nestrpno čakala na prevzem. »Tistega dne, ko je napočil čas, se še danes živo spominjam. Prišel sem iz šole in oče je bil ves razburjen. Rekel je: 'Poklicali so iz Novega mesta, da je prikolica gotova! Če je danes ne pridemo iskat, gre naprej naslednjemu, potem pa je adijo!' In tako ni bilo druge, kot da sta se mama in oče takoj odpravila proti Dolenjski.« S staro družinsko katro, ki je imela 26 konjev, sta se odpeljala ponjo. »Oče je pripovedoval, kako sta jo z mamo vlekla čez klanec pri Medvedjeku. Takrat še ni bilo avtoceste. Vozila sta okoli 30 do 40 kilometrov na uro, oče pa je kasneje pripovedoval, da ni bilo hujšega – kamioni so bili takrat počasnejši, in če si se postavil za enim od njih, si lepo peljal za njim.«
Prikolica kot baza za izlete po Istri
Za Vido Koporc Sedej počitniška prikolica Adria 305 Turist ni bila le sredstvo za dopustovanje, temveč tudi prava spremljevalka družinskih počitnic – »hiška na kolesih«, ki je desetletja povezovala tri generacije. Prvič so jo uporabili poleti leta 1978, ko je družina odpotovala na morje. Do leta 1990 so z njo vsako leto preživljali poletne počitnice, nato pa je nekaj let počivala v gospodarskem poslopju pod Šmarno goro. Leta 1997 je prikolica znova oživela. Po tehničnem pregledu in manjšem čiščenju je bila pripravljena na nove dogodivščine. Zaradi kakovostne izdelave in skrbne hrambe se je izjemno dobro ohranila. Za naslednjih osemnajst let je ponovno postala dom družine Vide Koporc Sedej, njene sestre in staršev.
Njihova stalna počitniška destinacija je bil avtokamp Sirena pri Novigradu v Istri – miren družinski kamp v borovem gozdu, kjer je vonj po smoli ustvarjal pravo mediteransko vzdušje. V borovi senci so preživljali brezskrbne dni ob morju, plavali, kuhali, brali in se družili s prijatelji ter sosedi iz različnih krajev. Zvečer so se sprehajali po Novigradu, občudovali staro mestno jedro in uživali v istrski kulinariki.
Darilo Tehniškemu muzeju
Kot hči akademskega slikarja in profesorice se Vida Koporc Sedej spominja, da so družinske počitnice vedno spremljali izleti po notranjosti Istre, v slikovite kraje, kot so Grožnjan, Motovun, Oprtalj in Rovinj. Obiskovali so umetnike in prijatelje, ki so tam ustvarjali, a se vedno znova z veseljem vračali v kamp k svoji prikolici. »Imeti prikolico v kampu je bilo veliko bolj praktično – nismo imeli težav s sosedi ali obrtniki, vsak dan smo lahko uživali tik ob morju,« je povedala in dodala, da je prikolica postala simbol družinske povezanosti in preprostega uživanja v naravi. »Še danes me spremlja poseben vonj po borovcih in morju in me spominja na otroštvo, starše ter čase brezskrbnosti. Vsakič, ko sem stopila v prikolico, sem začutila toplino spominov – na večerne sončne zahode, branje knjig v senci in petje škržatov v borovih krošnjah.«
Ko je družina po letu 2015 prikolico dokončno umaknila iz uporabe, se je tudi odločila, da jo podari Tehniškemu muzeju Slovenije. S tem je želela, da bi njihova »hiška na kolesih« še naprej pripovedovala zgodbo o svobodi, družinskih doživetjih in slovenski tehnični dediščini. Tako je Palčica postala muzejski eksponat, hkrati pa tudi čuvajka spominov na preproste čase, ko je bil dopust v prikolici in pod borovci največje razkošje.
