»Danes se premalo zavedamo srednjeveškega konteksta mesta in tega, da se Vodnikov trg razteza tik ob nekdanjem mestnem obzidju, kjer so bila ena od mestnih vrat le malo naprej od trga. Ko so mestna vrata v 18. stoletju podrli, pa sta se, drugače kot pri ostalih mestnih vratih, na tem območju namesto enega oblikovala dva trga. Današnji Vodnikov trg, ki je znotraj nekdanjega srednjeveškega obzidja, in Krekov trg, ki je na zunanji strani obzidja,« je pripoved o zgodovini območja Vodnikovega trga in osrednje ljubljanske tržnice začel umetnostni zgodovinar dr. Franci Lazarini z Univerze v Mariboru in ZRC SAZU. Prav tako na tem mestnem prostoru v preteklosti ni bilo toliko odprtega, nepozidanega prostora, je poudaril. Ob mestnem obzidju, na večjem delu današnjega Vodnikovega trga, je namreč od 13. stoletja stal frančiškanski samostan s cerkvijo. »Kar je pri tem še pomembno omeniti, je, da je bilo v sklopu samostana tudi eno od mestnih pokopališč. Območje Vodnikovega trga je bilo do 18. stoletja, ko so pokopavanje prenesli k sv. Krištofu, kar je današnje Gospodarsko razstavišče, eno od osrednjih ljubljanskih pokopališč. Zaradi česar smo nekateri tudi iz pietetnih razlogov proti vsakršnemu kopanju na tem prostoru,« je izpostavil Lazarini.
Frančiškanski samostan je z vzponi in padci deloval do osemdesetih let 18. stoletja, ko je cesar Jožef II. razpustil vse samostane, ki niso delovali na področju šolstva, pastorale in nege bolnikov. Ko so se zaradi jožefinske reforme iz samostana pri Tromostovju izselili avguštinci, so njihove prostore naselili frančiškani, ki tam še vedno delujejo. Samostan na obrobju mesta so preuredili v licej in cerkev ob njem podrli. V stavbi pa je poleg šole nekaj časa deloval tudi kranjski deželni muzej, predhodnik narodnega muzeja.
Licej je po Lazarinijevih besedah zavzemal prostor današnje osrednje ljubljanske tržnice. »Ker je bil Valentin Vodnik eden od ravnateljev na liceju, so pred šolsko stavbo postavili njegov spomenik, od tod tudi njegova postavitev, ki danes deluje nekoliko nenavadno, saj Vodnik kaže hrbet tržnici,« je dejal umetnostni zgodovinar. Licej je stal vse do velikega ljubljanskega potresa leta 1895, ki je močno spremenil podobo tudi tega dela mesta. Šolsko stavbo so zaradi poškodb v letih 1902 in 1903 podrli in odprl se je prostor, kjer je nastal živilski trg oziroma odprta tržnica. Pri čemer je bila tržna dejavnost v tem delu mesta živa že nekaj časa.
Mesnice v šolskem drevoredu
V 19. stoletju je tržna dejavnost potekala na današnjem Pogačarjevem trgu, kjer je bil pred tem javni vrt, in ob Ljubljanici, prav tako so v tržne uredili nekatere prostore v kleti semenišča. Tržna dejavnost pa je bila tudi del Krekovega trga, ki se je v zgodnjem 19. stoletju imenoval Sejemski trg, zgodovino prostora predstavljajo v poročilu o presoji vplivov na kulturno dediščino Plečnikove tržnice. Ob koncu 19. stoletja so na tedenskih sejmih na nabrežju Ljubljanice ob Kresiji prodajali kruh, med Kresijo in škofijskim dvorcem pri Medarski ulici pa med in drugo. Pogačarjev trg je imel pred dvema stoletjema vlogo tako imenovanega branjevskega trga, saj je tam sadje in zelenjavo prodajala večina mestnih branjevk, v začetku 20. stoletja pa so ga začele obiskovati tudi kmetice.
Za semeniščem in licejem je bil ob reki urejen šolski drevored, kjer so bile med drevesi postavljene mesarske lope, in ta ureditev je ostala vse do nastanka Plečnikovih tržnic. Čeprav je bilo pred tem že kar nekaj prizadevanj in zamisli o ureditvi prostora, pa so vse do sredine prejšnjega stoletja ostale zgolj na papirju. Med neuresničenimi projekti je denimo zasnova arhitekta Hausnerja, ki je ob Ljubljanici, kot je prav tako navedeno v omenjenem poročilu, načrtoval pokrito tržnico. Zamislil si jo je kot niz obokanih prostorov, ki so imeli v pritličju kuhinjski prostor, stopnišče pa je vodilo do skladišča, prostora za drva in celo do reke.
Med projekti, ki prav tako niso bili materializirani, je po Lazarinijevih besedah tudi zasnova stavbnega mojstra Andreja Meninija s konca 18. stoletja, ko si je za Pogačarjev trg, ki so ga že pred ureditvijo v vrt uporabljali za tržnico, zamislil tržne lope.
Pri tem velja ob omenjanju ene od skrajnih točk sedanje glavne tržnice, kar je Pogačarjev trg, omeniti še drugo »mejno« točko prostora – Mahrovo hišo. Zgrajena je bila leta 1834 in je v njej najprej delovala gostilna oziroma hotel, ki je bil eno od pomembnejših zbirališč slovensko in slovansko usmerjenih izobražencev in umetnikov. Leta 1855 je stavbo kupil Ferdinand Mahr in vanjo naselil trgovsko šolo, ki je delovala do leta 1918, pri čemer je v 19. stoletju v enem traktu prostore zasedala tudi višja realka. »Mahrova hiša, ki stoji na mestu obzidja, je značilen primer arhitekture 30. let 19. stoletja, ko je v monarhiji vladalo veliko varčevanje. V tem obdobju so z Dunaja prihajala navodila, da je treba vsak načrt podrobno pregledati in poiskati možnosti, kje se da kaj privarčevati, kar je šlo ponavadi na račun okrasja.«
Secesijska tržnica
V svojih popotresnih načrtih modernizacije Ljubljane je o ureditvi pokrite tržnice na območju Vodnikovega trga razmišljal že župan Ivan Hribar. »Tržnica je namreč tedaj delovala precej kaotično in neestetsko. Lesene lope so bile postavljene brez posebnega reda, poleg tega je bilo vprašanje, kako urediti ribjo in mesno tržnico, zato je Hribar po vzoru srednjeevropskih mest razmišljal o posebni stavbi in zanjo naročil načrte,« je pojasnil Lazarini. Zasnovo pokrite tržnice v secesijskem slogu so leta 1910 zasnovali v Tehničnem biroju Fanta & Jireš iz Prage. Projekt bi zasedel celotni prostor Vodnikovega trga, kjer bi zgradili pokrite tržnice s skladišči, strojnico in veliko hladilnico v kleti, v pritličju pa bi bilo prostora za več kot 250 tržnih prostorov. »Potreba po pokriti tržnici je bila velika, saj iz higienskih razlogov mesa in rib na odprti tržnici ne bi smeli prodajati. Ker pa takratni župan Hribar leta 1910 ni bil več potrjen za župana, pokrita tržnica v secesijskem duhu ni bila zgrajena,« so še zapisali v poročilu o presoji vplivov na kulturno dediščino Plečnikovih tržnic.
Zasnova novega magistrata
Vprašanje ureditve tržnice je ostalo odprto do sredine 30. let prejšnjega stoletja, ko je župan med letoma 1935 in 1942 postal Juro Adlešič. Novi župan »si je prizadeval za uresničitev projektov, ki so že nekaj desetletij viseli v zraku, kot denimo poslovilni objekti na Žalah, zgraditev zapornice na Ljubljanici, zagrizel pa je tudi v problem tržnic, ki ga je prav tako reševal v sodelovanju z Jožetom Plečnikom in vodjo mestnega gradbenega urada Matkom Prelovškom«. V idejnem projektu za pozidavo Vodikovega trga je Plečnik sicer že leta 1932 oblikoval novi magistrat, ki bi rešil pomanjkanje prostorov za mestno upravo. V načrtu velikopoteznega projekta iz leta 1939 pa je poleg dela rušenja semenišča razen baročne knjižnice predvidel tudi rušenje Mahrove hiše in stavbe ob Kopitarjevi ulici. V pritličje nove mestne hiše pa je umestil tržnico.
»Nastal bi ogromen objekt, ki bi popolnoma spremenil podobo tega dela mesta,« je podčrtal sogovornik. Vendar veliki arhitektov projekt ni bil izpeljan zaradi začetka druge svetovne vojne, je še razložil Lazarini. Pred vojno je stekla prva faza projekta, kar je bila gradnja pokritih tržnic v liniji med Kresijo in Zmajskim mostom, ki pa jo je prekinila okupacija. Po italijanski okupaciji Ljubljane so na napol zgrajeni tržnici razdeljevali živila z živilskimi izkaznicami. Mesto pa je nato dobilo dovoljenje, da nadaljuje gradnjo tržnic, ki so jih uradno odprli aprila 1942. Pri čemer, kot je še poudaril umetnostni zgodovinar Lazarini, moramo »Plečnikove tržnice tako kot vse njegove projekte gledati v širšem kontekstu arhitektove vizije preobrazbe mesta. Tržnice so tako del Plečnikove celostne zasnove vodne osi od Trnovskega pristana in vse do zapornice.«
