Tišina za Saro je danes ob 12.05 preglasila ljubljanske ulice. Na Kongresnem trgu se je zgodilo nekaj, kar si le redko predstavljamo kot del festivala. To ni bil koncert, ne nastop, bil je protest. Glasbeni, a prepojen z molkom. Udeleženci letošnjega festivala Floating Castle so se z nekaj besedami in predvsem z igranjem poklonili desetletni Sari Hamed Elkarnavi, ki je bila 2. avgusta ubita v izraelskem raketnem napadu v Gazi.
Glasbeniki so iz smeri Prešernovega trga z inštrumenti v rokah – pihali, harmonikami, violinami, bobni – v tihi procesiji prišli do parka Zvezda. Tam jih je že pričakala množica podpornikov, ki so v tišini ter s plakati v roki stali in čakali.
Ko je orkester Etno Histeria zavzel mesto na sredini trga, je eden od vodij dogodka stopil naprej in spregovoril o deklici, ki ni bila številka, niti poročilo na televiziji. »Zato danes ne bomo govorili o politiki. Ne o socialnih problemih. Govorili bomo skozi glasbo. Ko bomba utiša petje otrok, postane tišina najbolj tiha, najbolj strupena. Bodimo, kakor koli že znamo, glasovi, bolj gromki od odmeva eksplozij. Kajti nedolžni – tako nedolžni, kot je petje otroka – ne bomo nikdar,« je sporočilo glasbenikov.
Kdo je Sara?
Sara Hamed Elkarnavi je bila članica zbora Ahaziž iz Gaze, ki bo 7. avgusta, v okviru Etno Histeria World Orchestra, ki povezuje 84 glasbenikov iz 21 držav, igralo na koncertu solidarnosti z Gazo, v okviru programa Float 2 Gaza. Skupaj z drugimi otroki je pela ljudske pesmi, pesmi, ki govorijo o življenju in upanju. Danes je ni več. Skupaj z njo so umrli tudi njeni starši, petletna sestrica in triletni bratec.
Mentorica zbora Ahaziž, Samar Elbana, je organizatorjem festivala poslala ganljivo sporočilo: »Sara je bila aktivna in zgovorna punčka, ki je imela rada življenje. V zboru ni sodelovala od začetka, a se je hitro naučila pesem La Tetlaj. Nikoli ni zamudila na vaje, vedno je prišla prva. Na zadnjih dveh vajah je bila vidno izčrpana – morda od lakote ali strahu. Včeraj smo imeli še eno vajo. Jaz sem zelo zamujala. Sara je bila tiha, onemogla. Njen nasmeh, ki je prej krasil njen obraz, je izginil. A vajo sva izpeljali. Ko sva zaključili, sem jo vprašala: 'Boš prišla tudi jutri?' Odgovorila je: 'Pridem pravočasno. Ali pa še prej!' Zasmejali sva se. Obrnila se je in odšla skozi vrata, ki jih ne bo nikoli več prestopila. Mogoče pa bo svet njen glas slišal skozi vas.«
Govornik je zbrane spomnil, da to ni osmrtnica za Saro, temveč protest – proti tišini, proti navadi, da se ob takih novicah obrnemo stran.
Nato so zaigrali pesem, ki jo je Sara pela na vajah – La Tetlaj, arabsko ljudsko pesem, polno nežnosti, žalosti in spomina. Vsak ton je bil tih, a pomenljiv.
Nastopajoči, ki bodo danes zvečer, ob 19.30, nastopili tudi na Prešernovem trgu, so nato z igranjem nadaljevali glasbeni protest po ljubljanskih ulicah.
