Nad Moravčami, le pol ure vožnje iz Ljubljane, se med gozdovi in travniki skriva planinska koča, ki v zadnjih mesecih znova oživlja. Vzpon do nje ni zahteven – lahko ga začnete pri cerkvi v Moravčah ali na manjšem parkirišču pod hribom, od koder vodi markirana pot. Pot je lahka, a dovolj razgibana, da ogreje mišice.
Na robu pokošenega travnika, ki omogoča posedanje tudi pod manjšimi drevesi, stoji Planinski dom na Uštah - Žerenku. Ko se počasi približujemo vhodu, izza vogala priteče simpatična psička Pupa, k z zanimanjem in veliko mero potrpežljivosti pozdravi tudi našega pasjega spremljevalca. Za njo pride oskrbnik doma Jaka Kolenko in prizna, da je družinska psička vesela vsakega kosmatega gosta.
Ponudba za vse generacije
Kolenko je dom v upravljanje prevzel šele pred štirimi meseci, izvemo. Z ekipo si je zastavil dom in okolico preoblikovati v družinsko destinacijo. Poleg razgleda, ki se s sončne terase ob lepem vremenu odpira proti Limbarski gori, Moravški dolini, Kamniško-Savinjskim Alpam ter vse do Triglava, so za najmlajše na voljo nova igrala, v bližnji prihodnosti pa načrtujejo tudi rojstnodnevne zabave, mini golf in napihljiva igrala. Vse z namenom, da bi obiskovalci poleg narave uživali tudi v dodatni ponudbi, ki vključuje šport, sprostitev in zabavo za vse generacije. »To znamo,« pove Kolenko, ki ne skriva želje, da bi v gozdu postavil tudi poligon za paintball.Medtem ko posedamo na zunanji terasi, postrežejo s hišnim planincem – mešanico zeliščnega likerja s pelinkovcem. »Tukaj se tega veliko spije. Človek mora poskrbeti za svoje zdravje. Zlasti ko se med premagovanjem višinskih metrov začne potiti,« pove sogovornik v smehu.
Naj omenimo, da je planinski dom na nadmorski višini 660 metrov, za vzpon pa smo potrebovali nekaj več kot pol ure. A ker je zdravje le na prvem mestu, smo ponujeno sprejeli in ob razgledu, ki so ga za kratek čas zakrili oblaki, napeljali pogovor na dodatno ponudbo iz kuhinje. »Ponudba hrane je za zdaj omejena, zato pa konec tedna ponujamo enolončnice, domače štruklje in štrudelj, pa tudi palačinke so na meniju,« pove in v smehu pripomni, da se ne znajo upreti očem lačnih otrok. »Nekaterim jedi na žlico res ne dišijo in zanje naš kuhar pripravi tudi kakšne pohančke in pomfri.« S septembrom nameravajo kulinariko še obogatiti in jo vključili v redno ponudbo. »Največ obiska je konec tedna, ko je koča odprta od 9. do 20. ure. Med tednom je koča odprta od 11. do 17. ure. Seveda gostov po tej uri ne mečemo ven,« še doda in spomni, da podobno kot druge koče tudi njihova v ponedeljek in torek ostaja zaprta.Lokalna skupnost lahko oživi celoten hrib
Koča za zdaj ne ponuja rednih nastanitev, vendar imajo pripravljena ležišča za večje skupine (32 postelj), v prihodnosti pa želijo urediti tudi prostor za avtodome. »»Naša prednost je bližina avtoceste in dobra povezanost z Moravčami, Lukovico ter ostalimi kraji, kar pomeni, da lahko obiskovalci hitro pridejo tudi iz drugih delov Slovenije. Zaradi naravne lege pa je prostor primeren za kolesarje, pohodnike in družine z otroki – še posebej zaradi lahkih poti in možnosti, da se otroci brezskrbno igrajo v naravi.«Z ekipo se zavzemajo za povezovanje s sosedi in lokalno skupnostjo, saj verjamejo, da le skupnost lahko oživi celoten hrib. V neposredni bližini je ranč pr' Osolet, kjer ponujajo panoramske vožnje s kočijo, konjeniško šolo in druge aktivnosti, kar obiskovalcem omogoča še dodatne izkušnje.
Tik pred vrnitvijo v dolino k mizi prisede prvi sosed, Janez, ki je pred dvajsetimi leti pomagal pri gradnji doma. »Kar 19 let sem bil član gasilskega in planinskega društva. Takrat nas je bilo v planinsko društvo včlanjenih kar 600 članov. Ker nismo imeli lastnega doma, smo se družili na Limbarski gori,« pove in v pogovor vplete tudi zgodbo o tem, kako se je na tem hribu leta 1944 tudi rodil. »Ostalo pa naj ostane za mizo,« še pove v smehu, oskrbnik koče Jaka Kolenko pa doda, da si z ekipo želijo, da gorski kotiček nad Moravčami ne ostane le skrita točka, temveč postane prostor za srečanja, oddih in aktivno preživljanje časa v naravi.