Cene v gostinskih lokalih v Sloveniji so zadnja leta dobesedno podivjale, ne le na Obali, enako je tudi v Ljubljani. V kavarni Tromostovje na Prešernovem trgu v središču prestolnice je na primer treba za pol litra piva Union ali Laško odšteti pet evrov, za stekleničko kokakole (0,33 litra) štiri evre, za vodo Romerquelle ali Naturelle pa tri evre. Tri evre stane tudi kepica sladoleda.
Podobne so cene na tako imenovani ljubljanski promenadi v Stari Ljubljani na Cankarjevem nabrežju. V lokalu Divine dobite dva decilitra soka oziroma četrt litra kokakole za 3,50 evra, voda Romerquelle stane tri evre, najcenejše pivo, točeno laško, pa štiri evre.
Husnija Hajdarpašić, lastnik kavarne Tromostovje, pravi, da je Ljubljana pač glavno mesto Slovenije, ki privablja vse več turistov. »V primerjavi z drugimi bližnjimi prestolnicami, Dunajem, Bratislavo in Prago, so naše cene normalne. Na njihovo višino pa vplivajo vse dražja delovna sila in vse višji davki,« pojasnjuje Hajdarpašić.
Po drugi strani Polona Dermastia, lastnica lokala Kljukec bar na Krekovem trgu, ki je sicer eden najcenejših v Stari Ljubljani, pravi, da so številni tujci nad cenami šokirani. »Še nikoli prej nisem videla, da bi eno pivo skupaj pili trije ljudje. Nad cenami se pritožujejo zlasti Italijani,« pravi.
Podražitve prekašajo inflacijo
Podatki statističnega urada (Surs) kažejo, da podražitve v gostinskih lokalih v Sloveniji močno prehitevajo rast inflacije. Cene v gostinskih lokalih so se v zadnjem letu zvišale za 6,2 odstotka, kar je skoraj trikrat več, kot znaša letna rast inflacije (2,2 odstotka). Še precej bolj zgovorna je primerjava z letom 2015. Medtem ko je inflacija v zadnjih desetih letih porasla za 32 odstotkov, so se gostinske storitve podražile za kar 58 odstotkov.
Ekstremen dvig gostinskih storitev dokazujejo tudi podatki o rasti cen v trgovini. Po podatkih Sursa so se alkoholne pijače v zadnjem letu podražile za 2,9 odstotka, od leta 2015 pa za 27 odstotkov, pivo denimo za 24 odstotkov, torej več kot dvakrat manj od gostinskih storitev. Drugače je pri brezalkoholnih pijačah; te so v enem letu zaradi višjih davkov poskočile za 11,5 odstotka, v zadnjem desetletju pa za 48 odstotkov.
Domačini ne hodijo več v center
Občutne podražitve, ki so zajele zlasti lokale v središču mesta in Stari Ljubljani, so v zadnjih letih povsem premešale strukturo obiskovalcev. »Center mesta je le še za turiste. Še pred nekaj leti smo domačini redno hodili v tamkajšnje lokale, zdaj pa tja ne hodi nihče več. Ne vem, ali so za tako visoke cene krive visoke najemnine ali gre zgolj za pohlep,« se sprašuje Tomaž Ramoveš s Prul. Damjan Arko meni enako. »Nisem nor, da bi šel na pijačo v Staro Ljubljano. Na srečo nam je lokalcem ostalo vsaj še nekaj cenovno malo bolj dostopnih lokalov na obrobju centra, denimo Levstik pub ali pa Bruno bar na Opekarski cesti v Trnovem.«
Cene sicer rastejo tudi tam, a so še vedno občutno nižje kot v središču prestolnice. V Levstik pubu na Levstikovem trgu, ki je verjetno najcenejši lokal v širšem središču Ljubljane, je treba za pol litra uniona ali laškega odšteti 2,70 evra, za kavo z mlekom 1,70 evra, četrt litra kokakole je 2,30 evra, deciliter jabolčnega soka pa 1,10 evra. »Že ves čas delamo na bazi lokalcev. Dobra polovica gostov je stalnih strank, ostalo so turisti, zlasti mlajši, ki pa prav tako prihajajo zaradi nižjih cen,« ugotavlja vodja lokala Natalija Šneberger. Po njenih besedah lahko lokal uspešno posluje tudi z nižjimi cenami, saj se na tak način več proda.
Nekateri v Ljubljani pogrešajo tudi tako imenovane vesele urice, nekajurno obdobje, ponavadi popoldne, ko je manj gostov, in ki ga ponujajo v večini drugih evropskih prestolnic, pred covidom pa je bil s svojimi 10- do 20-odstotnimi popusti pri pivu razširjen tudi v Ljubljani. Na vprašanje, zakaj jih ni več, gostinci nimajo pojasnila.
Gentrifikacija mesta
Višje cene v mestnem središču imajo posledice tudi za samo mesto. Maks Tajnikar z ljubljanske ekonomske fakultete ugotavlja, da sodi turizem že vse od časa covida med sektorje, ki najbolj poganjajo gospodarsko rast. »Ko je visoko povpraševanje, je razumljivo tudi zviševanje cen, od katerih pa imajo žal dohodke le ponudniki teh storitev. Posledično so cene prilagojene Nemcem in Avstrijcem, ne pa domačinom. Tak trend velja tako za Hrvaško kot tudi za Slovenijo.« Po njegovem mnenju bi morali graditi na kakovosti in ne zgolj na višjih cenah.
Na Inštitutu za politike prostora (IPoP) na svojih spletnih straneh že več let opozarjajo, da je v Ljubljani prišlo do tako imenovane gentrifikacijje, kar pomeni preobrazbo ulic ali mestnih predelov v prostore višjih družbenih razredov. »Tistim, ki si uživanje v novih lokalih in trgovinah lahko privoščijo, se zdi sprememba praviloma dobra, precej manj pa so navdušeni tisti, ki si zadrževanja v gentrificiranih mestnih predelih ne morejo več privoščiti. Zato se med tistimi, ki že dalj časa živijo v soseski, lahko razvije občutek, da to ni več njihova soseska, prostor, v katerem bi se počutili doma,« so zapisali v prispevku Kratka pot od revitalizacije do gentrifikacije: primer Ljubljane.
Drugi pojav, značilen za gentrifikacijo, je upad raznolikosti mesta. »Nabrežja so polna barov, za katere nihče več ne ve, kako se jim reče, saj so vsi isti. Tako mesto izgubi avtentičnost in identiteto,« so že pred leti ugotavljali na Inštitutu za politike prostora.
