Na jutro, ko so se meglice še lenobno dvigovale nad polji ob Savi, smo se odpravili proti Smledniku – majhnemu kraju na robu Ljubljanske kotline, kjer se prepletata zgodovina in narava. Že od daleč se nad vasjo dviga grič, na katerem še vedno ponosno stojijo razvaline starega gradu. Ta tihi stražar preteklosti bdi nad pokrajino že od 12. stoletja, ko je bil močna fevdalna utrdba. Danes so ostanki mogočni v svoji tišini – zidovi, skozi katere že stoletja piha veter, so polni zgodb, ki jih obiskovalec lahko začuti, če le prisluhne. Za kaj več pa služijo ob ruševinah zidu postavljene informativne table, ki kažejo podobo nekoč trdnega obrambnega stolpa.
Namesto po Kalvariji izbrali lažjo pot
Pot do gradu ni zahtevna. Izbrali smo morda nekoliko daljšo, dobrih 20 minut dolgo pot z urejenega parkirišča nad vasjo. Namesto da bi zavili desno na trim stezo, smo stopili na široko makadamsko cesto, ki je sicer namenjena tudi avtomobilom. A imeli smo srečo, da so na nedeljsko jutro sprehajalci avtomobile pustili pod hribom, domačini pa se na grič podajo peš kar od doma. Na prvem ostrem desnem ovinku se z leve priključi strma pot, ki vodi preko Kalvarije. Naj omenimo, da je Kalvarija pod starim gradom izjemna baročna krajinska posebnost iz leta 1772, ki jo je dal zgraditi baron Franc Smledniški. Sestavlja jo štirinajst kapelic križevega pota, postavljenih v ravni črti med starim gradom in krvavim znamenjem, kar je bilo mogoče le z zamenjavo zemljišča. In prav o tem še danes priča ena prvih pogodb v slovenskem jeziku. Današnjo podobo Kalvarije obnovljenimi freskami krasi nočna osvetlitev, umetniška poslikava Maše Bersan Mašuk pa jo uvršča med najlepše tovrstne baročne stvaritve v Sloveniji.
Še preden so se noge navadile na tistih nekaj prehojenih metrov višinske razlike, smo prispeli do vznožja vzpetine, na kateri se bohotijo razvaline starega gradu, ki ovite v tišino pripovedujejo zgodbo o vitezih, graščakih in minulih stoletjih. Na fasadi hiše, ki jo za posebna druženja uporablja Turistično društvo Smlednik, nas je nagovoril zapis legende o smledniškem graščaku in njegovi hčeri. Po grajskim zidom je »skrita« tudi kamnita kača, ki jo bodo obiskovalci zagotovo tudi sami našli.
Topel pozdrav, ki prihaja iz kuhinje
A tisto, kar doživetje zaokroži, se skriva še nekaj metrov naprej. Okrepčevalnica pod gradom – kot jo preprosto imenujejo domačini – je povsem obnovljena hiša z urejeno teraso in razgledno ploščadjo, kjer že v času dopoldanske malice zadiši po domačih enolončnicah, joti in ričetu, sveže pečenem jabolčnem zavitku in pravkar pečenih flancatih. »V kuhinji je do poškodbe imela glavno besedo in tudi roko mama. Zelo jo pogrešamo, a se znajdemo. Zdaj flancate peče mož,« je povedala Andreja Zavrl, domačinka, ki je okrepčevalnico na griču prevzela pred desetimi leti, in po nekaj uvodnih besedah skočila nazaj v kuhinjo, da je iz pečice vzela pravkar pečeni jabolčni zavitek.
Ob vrnitvi iz kuhinje nam je kavo postregla kar za »klubsko mizo«, kjer je že posedala družba, ki se med sabo dobro pozna. Med pogovorom smo izvedeli, da se na hrib povzpnejo vsak dan. Najmlajši član nedeljske zasedbe vsako jutro na poti in okoli gradu nahrani nekaj prostoživečih mačk, drugi okreva po poškodbi hrbtenice, zato dlje kot do okrepčevalnice za zdaj ne more. Počasi so iz doline prihajali prvi rekreativni tekači, za njimi še družine z otroki. Tudi zadihani očka, ki je iz doline na hrib pririnil otroški voziček z nekaj mesecev starim dojenčkov, je ujel topel pozdrav iz kuhinje.
Zelo hitro je postalo jasno, da tu ni hitenja. Ljudje posedajo, klepetajo, otroci tekajo med igrali in lesenimi skulpturami, ki jih je ustvarila roka lokalnih umetnikov. »Veliko je domačinov, pridejo tudi iz Medvod in Ljubljane. Nekateri pridejo vsak dan, tudi po večkrat,« pove gostiteljica, a pripomni, da vpisne knjige gostov vsaj za zdaj še nimajo. Zato pa se lahko pohodniki, ki se odpravijo naprej do svetega Tilna nad Repnjami, vpišejo v knjigo, ki jo bodo našli tik pred ciljem, v skrinjici na drevesu pod cerkvijo. Za pot do cerkve, ki se prvič omenja v drugi polovici 15. stoletja, njena današnja podoba pa je iz leta 1731, bo obiskovalec potreboval še dodatno uro. Pred cerkvijo, do katere vodijo kamnite stopnice, pa ga bo pričakal razgled na Kamniško-Savinjske Alpe z Veliko planino, Kranjsko rebrijo in Menino planino ter vas Repnje.
Odprti vse dni v tednu, razen v ponedeljek
Medtem ko smo prisluhnili živžavu okoli okrepčevalnice, so najmlajši, vsak s svojim sladoledom v roki, hiteli na vse konce. Utrujenosti ne poznajo, je povedala gostiteljica, ki v času kosila brez obotavljanja nahrani lačne oči. »V vseh teh letih nismo v dolino poslali nobenega lačnega obiskovalca. Spomnim se tri leta stare deklice, ki je pri nas prvič jedla joto. In tudi druge jedi na žlico – vedno ponudimo tri različne – gredo v slast vsem. Z začetkom septembra bomo v ponudbo ponovno dodali kruh z droži, ki ga tudi za nas peče moj brat,« je še povedala sogovornica in nas pospremila do prostorne terase, kjer nas je povsem prevzel razgled. Na jugovzhodu se je razkazovala Šmarna gora, na jugozahodu Polhograjsko hribovje, na zahodu Lubnik, Ratitovec in Julijci s Triglavom, na severni strani pa so se med vejevjem risale Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Koča je odprta vse dni v tednu razen ob ponedeljkih. Urnik se prilagaja letnemu času in ga tudi sproti objavljajo na spletni strani.
