V osrčju starega mestnega jedra Kamnika stoji ena najstarejših hiš v mestu, znana kot Lectarjeva hiša. Družinska hiša, v kateri že več kot tri stoletja domujeta svečarska in medičarska obrt, ostaja živa zgodovina. Lastnik Janez Stele, predstavnik pete generacije s tem priimkom, obiskovalce popelje skozi črno kuhinjo, pod stoletnimi oboki in lesenimi stropovi, vse do posebnih sveč, ki jih je pomagal oblikovati sam Jože Plečnik.
Hiša z dušo in ognjem tradicije
»Smo v eni najstarejših hiš v Kamniku, Steletovi hiši, po domače Pri lectarju,« pripoved začne Janez Stele. Hiša je preživela stoletja, požare in prenove, svojo identiteto pa ohranila tudi z oboki v pritličnem delu. Prav tako v oči pade skoraj štiristo let star leseni strop, ki ga je očetu sogovornika med temeljito obnovo hiše uspelo ohraniti. »Včasih hiše niso imele dimnikov, topel zrak pa se je skozi odprtine širil tudi v zgornje prostore,« razlaga Stele, medtem ko pokaže še vedno delujočo črno kuhinjo – eno redkih tovrstnih v Sloveniji. In prav primer črne kuhinje v Steletovi hiši praktično v mestnem jedru Kamnika odseva bogato zgodovino mesta.
Črna kuhinja ni le arhitekturna posebnost, ampak tudi funkcionalna. »Peč v črni kuhinji pozimi rabimo za gretje, vedno bolj jo uporabljamo za peko kruha ob praznikih, kot sta velika noč in božič. To bi radi spet obudili, da bi otroci pekli, mesili, kurili,« pove Stele in upa, da bodo prihajajoče generacije začutile pomen te dediščine.
Tristo let sveč in medenjakov
Družinsko drevo Steletov sega v leto 1701, ko se je v hišo priselil prvi dokumentirani svečar in medičar. »Od takrat se v tej hiši neprekinjeno izvaja ta obrt. Kdaj več, kdaj manj – svečarstvo je vmes že skoraj zamrlo, pa je prišlo nazaj,« razlaga Stele.
Obiskovalcem z žarom pokaže stare naprave za izdelavo sveč: od oblikovanja voska s pomočjo toplote do vlivanja voska v kalupe. »Vosek smo topili s pomočjo pare. Vse je bilo brez elektrike. Parafin poznamo šele okoli 150 let – prej je bil čebelji vosek ali celo loj,« doda. Osrednje mesto v muzejski svečarski delavnici zaseda naprava za izdelovanje voščenih zvitkov ali vaksštekelcev, kot se jim je reklo včasih. »Voščene zvitke so uporabljali predvsem revnejši sloji prebivalstva, ki si velikih sveč niso mogli privoščiti,« spomni sogovornik.
Plečnik in lectova srca
Pomemben pečat v zgodovino hiše in tudi družine je vtisnil tudi arhitekt Jože Plečnik. Po drugi svetovni vojni jo je večkrat obiskal, saj je v bližnjih Stranjah sodeloval pri obnovi cerkve, ki je bila med vojno zažgana. »Spoprijateljil se je z mojim očetom. Oba sta se rada občasno zataknila tudi ob šanku,« v smehu opiše druženje med očetom in arhitektom. »Ko je videl stare modle za lectova srca, je rekel: 'Dajte namesto testa notri vosek in to potem pritrdite na svečo.' In tako so nastale Plečnikove sveče z odlitki,« pove Stele.
Obiskovalci si danes lahko ogledajo tudi originalne Plečnikove risbe, ki jih družina Stele občasno še uporabi pri dekoraciji sveč. »Plečnik je rekel, da sveča zgori od začetka do konca – tako kot življenje. Sveča je simbol,« doda Stele in pri tem pokaže na uokvirjene predloge, ki jih je za njegovo družino pripravil Plečnik. Zagotovo pa je arhitekt največjo zapuščino pustil z izdelavo načrtov za družinsko sobo. S svojim prepoznavnim slogom je ustvaril prostor, ki je odražal ne le umetniško dovršenost, temveč tudi globoko povezanost družine. Z vsakim detajlom, premišljeno postavitvijo in estetskim pristopom je Plečnik ustvaril prostor, ki je bil več kot le funkcionalen – bil je prava zakladnica, kjer so se prepletale zgodovina, tradicija in umetnost. »Štirje stoli, vsi različni. Naslonjalo enega je pletenica, na drugem žitno klasje, na tretjem vinska trta. Naša mama pa je najraje sedela na paternoštru oziroma molku, kot jim rečemo,« je povedal Stele.
Živa delavnica v srcu Kamnika
Hiša Stele se ne ozira zgolj v preteklost. Janez Stele z ekipo snuje sodoben program delavnic za šole, turiste in lokalno skupnost. »Imeli smo že nekaj delavnic – pred veliko nočjo smo delali butarice, zdaj pa prenavljamo spodnji del hiše v prav posebno delavnico za peko kruha, izdelavo sveč in lectovih src,« pravi.
Nad projektom bdi tudi lokalna skupnost. Podžupanja Kamnika Romana Učakar je med obiskom poudarila, da gre za bogato tradicijo, ki si zasluži, da jo predamo mlajšim generacijam. Obljubila je, da se bo tudi sama poskušala angažirati in k obisku hiše ter katere od delavnic nagovorila tudi kamniške vrtce in šolo. »Nenazadnje gre za dediščino kraja, ki je ne smemo pozabiti.« Hiša Stele ni zgolj muzej. Je živa delavnica, prostor srečevanja, ustvarjalnosti in prenosa znanja. »Zato si želimo več obiskovalcev, da se to res ohrani iz roda v rod,« zaključi Janez Stele.
V Hišo Stele lahko vstopite vsak dan, saj je v njej tudi trgovina s svečami. Za vodeni obisk in ogled muzejskih zbirk družina Stele z zaposlenimi prosi, da se predhodno najavite.
