Tam, kjer je vhod v Hišo Evropske unije, ki domuje v markantni stavbi na Dunajski cesti, je bil pred desetletji vhod v znamenito veleblagovnico Slovenijales. Najbrž skoraj ni Ljubljančana starejše ali srednje generacije, ki ne bi vstopil ali pa se vsaj iz preteklosti mesta spominjal tega prodajnega salona pohištva velikih dimenzij v treh etažah. Prodajne prostore v kleti, pritličju in prvem nadstropju je povezovalo prav tako veliko stopnišče, je nekdanjo razporeditev po prostoru, ki je zaradi zaprtja salona iz neposredne izkušnje že precej časa potisnjena le v bledeče spominske podobe, na ogledu stavbe pod okriljem Odprtih hiš Slovenije (OHS) in v sodelovanju z Zavarovalnico Triglav natančno opisal arhitekt prenove objekta Andrej Mlakar.
Stavbo Slovenijalesa za Bežigradom, ki je bila namenjena prodaji pohištva, medtem ko je bil v drugem nadstropju računalniški center podjetja, je zasnoval Milan Mihelič, eden najpomembnejših slovenskih arhitektov iz druge polovice prejšnjega stoletja. Letos zaznamujemo 100. obletnico njegovega rojstva in prav to je bilo izhodišče za nedavni tematski pohod po njegovi arhitekturi, spremljalo pa ga je tudi aktualno vprašanje o pomenu trajnostnosti v arhitekturi, ki starim stavbam daje nova življenja.
Mihelič je ustvaril več prepoznavnih objektov – med njimi halo C na Gospodarskem razstavišču, bencinski servis na Tivolski cesti, stanovanjske stolpnice na Kersnikovi in med drugim poslovno stavbo Konstrukta, kjer je dolga leta vodil istoimenski arhitekturni biro – v njegovem opusu pa pomembno mesto zaseda tudi stavba Slovenijalesa. V svojih delih je modernist, ki je bil učenec Edvarda Ravnikarja in je pozneje razvil svoj izraz, dosledno sledil ideji arhitekture kot enotnega organizma, kjer konstrukcija pomeni temeljno oblikovno komponento. Kot je pravil sam, je stavbo obravnaval kot enovito plastiko, konstrukcija je bila okostje plastičnega telesa in poleg funkcionalnega tudi ekspresivni element.
Konstrukcijska inovativnost
Stavba veleblagovnice Slovenijales je na več kot 20.000 kvadratnih metrih nastala med letoma 1974 in 1980. Kot so zapisali v OHS, gre pri objektu za enega »redkih primerov velikopoteznega trgovskega programa v sodobni arhitekturi tistega časa«. Stavbo, ki jo je Mihelič spretno vpel v urbano tkivo Bežigrada, pa opredeljuje ekspresivna betonska konstrukcija in členjene horizontalnosti.
Ko so salon zaprli, je bila stavba nekaj let prazna, občasno so bile v kletnih prostorih le razstave, povezane z Gospodarskim razstaviščem. Po prenovi današnjega lastnika stavbe Zavarovalnice Triglav pa je objekt znova oživel. V sodelovanju s strokovnjaki so ga celostno prenovili in energetsko sanirali. Prenova, končana leta 2016, je, kot so zapisali v OHS, »zgleden primer odgovornega ravnanja z modernistično dediščino in kakovostne nadgradnje arhitekturne vrednosti«.
Dvojna fasada za ohranitev izvirnega videza
Stavba, v kateri je dolgo domoval pohištveni salon, ima izjemno konstrukcijo, saj etaže nad terenom stojijo na osmih stebrih, na katerih so prednapeti nosilci enake višine kot etaža drugega nadstropja. Na te nosilce je z 18 palicami obešeno prostorsko paličje, ki nosi prvo nadstropje – v tem je zdaj pisarniška dejavnost, zaradi česar je bilo treba v notranjosti zagotoviti dnevno svetlobo, ki je sprva ni bilo. Arhitekt Mlakar je tako zasnoval dvojno fasado, katere zunanji ovoj ohranja izvirno podobo stavbe, notranji pa sledi razporeditvi pisarn.
V drugem nadstropju so pisarne imele večinoma zenitno svetlobo. Da bi dosegel neposredno dnevno svetlobo in s tem prijetnejše delovne prostore, je Mlakar v osrednjem delu etaže zasnoval pokrite atrije, v katere se odpirajo pisarne. Kot je še pojasnil sogovornik, je bilo v hiši, zasnovani za enega uporabnika, kar je pomenilo, da med »etažnimi enotami ni bilo ustrezne zvočne in toplotne zaščite, prav tako prezračevanje ni bilo razdeljeno na posamezne enote«, treba vse to urediti, to pa je bila »silno zahtevna reč«. Stavba je bila s prenovo tudi energetsko sanirana in dosega energetski razred B.
V njej je zdaj več uporabnikov in programov, od komercialnih, administrativnih, finančnih in rekreativnih do gostinskih. Tako hiša, zgrajena v prejšnjem stoletju, tudi v novem tisočletju živi.
