»Navdihujemo se, podpiramo in sodelujemo ter smo tudi uporabnice izdelkov druga druge,« so povedale oblikovalka Alenka Repič iz Kaaite, oblikovalki in keramičarki Hana Karim in Tatjana Kotnik z umetniškim imenom Tati in arhitekta ter oblikovalka Nina Savič z blagovno znamko Jugošik, ki imajo vse svoje studie na Vilharjevi 3a. Ob tem je ustvarjalka Alenka Repič še dodala, kako je oplajajoče, ko si izmenjujejo poglede na delo in posel ter si delijo tudi profesionalne bolečine. Vse to je izjemno spodbudno.
Različne oblikovalke, ki so zdaj postale skupnost, je v iskanju prostora – lastne sobe za ustvarjanje – na enotno lokacijo, sicer v različnih časovnih obdobjih, pripeljal nepremičninski oglas. Ni šlo torej za informacijo, ki bi potovala od ust do ust in tako na isti naslov privabljala vse več ustvarjalk, temveč je nekdanji industrijski kompleks tisti, ki jih je povezal. Odkar delajo v bližini, pa se vse bolj povezujejo, in tako je nastala tudi ideja o prvem skupnem dogodku, ki se je zgodil v petek, 13. junija. Svoja vrata so odprli keramični studio Hane Karim in Glineni teater, Tati, Kaaita in Jugošik. Ustvarjalke pa so s tem tudi navzven nastopile kot skupnost.
Druga za drugo za Bežigrad
Prvi med oblikovalkami, ki sta prišli na lokacijo za Bežigrad, sta bili Hana Karim in Tatjana Kotnik, ki je bila najprej Hanina asistentka, zdaj pa je souporabnica ateljejskih prostorov, kjer ustvarja nakit in uporabno keramiko. Za njima je na Vilharjevi začela ustvarjati Alenka Repič, ki ima s sodelavkami v kompleksu celo manufakturo, kjer pod blagovno znamko Kaaita nastajajo police, copati ter drugi izdelki iz recikliranega filca. Trajnost je ena od osrednjih potez oblikovalskih izdelkov Kaaita, njihove copate za večkratno uporabo pa ima vse več hotelov tako pri nas kot po Evropi. V studiu, kjer je pred leti deloval plesni studio, zatem svoj čas klub in tudi kino, oblikovalka zdaj deluje že približno štiri leta. »Ker prej nismo imeli produkcije v studiu, sem iskala pravi prostor za združitev. Ogledala sem si nekaj poslovnih stavb, ki so me kot ustvarjalko zadušile. Ko sem prišla na Vilharjevo, me je prostor takoj navdušil,« je povedala Alenka Repič.
»Vse nas je nagovoril čar te stavbe z visokimi okni, ki v notranje prostore prepuščajo veliko naravne svetlobe. Kar je za nanašanje barve in oblikovanje detajlov zelo pomembno. Ves kompleks ima poseben čar, čeprav je od zunaj to precej nevpadljiv prostor. A ko ljudje pridejo sem, vidijo, kako vibrantna scena je tu. Poleg nas sta na drugem dvorišču še plesni studio Dansa in Moj korak. Prednost lokacije pa je tudi, da smo blizu središča mesta,« je o bežigrajski mini kulturni četrti dejala Hana Karim, ki se v svoji ustvarjalnosti osredotoča predvsem na uporabno keramiko organskih oblik, čeprav se podpisuje tudi pod skulpture.
Od ključavničarstva do sodobnega oblikovanja
Ustvarjalne vsebine sodobnosti pa so se na vogalu Dunajske in Vilharjeve ceste vselile v nekdanjo Žabkarjevo tovarno, ki so jo zgradili konec 19. stoletja. V njej sta bila nekoč livarna in stavbno ključavničarstvo. Po velikem ljubljanskem potresu je podjetje sodelovalo pri obnovi mesta. Izdelovali so železne konstrukcije, balkonske ograje, vrata in druge železne izdelke za vrsto ljubljanskih hiš in cerkva. Med drugim je leta 1903 v delavnici nastal Jekarski most čez Gradaščico. Po prvi svetovni vojni pa se je podjetje skupaj z znamenito Tönniesovo in Samassovo tovarno združilo v delniško družbo Strojne tovarne in livarne.
Kot velik del tovarn s konca 19. stoletja tudi Žabkarjeva navzven ni izdajala svoje funkcije in je oblikovana kot meščanska hiša, le da je veliko večja. Sestavljena je iz dveh delov – upravnega in stanovanjskega ob Dunajski ter proizvodnega, ki se razteza za njim, med Vilharjevo in pokopališčem Navje. Pri čemer je bil sprednji del kasneje nadzidan za eno nadstropje.
Prostori za ustvarjanje v mestu
V to nekdanjo bežigrajsko tovarno je med oblikovalkami pred kakšnim letom nazadnje prišla Nina Savič, ki v svojem studiu predmete iz nekdanje Jugoslavije oblikuje v nove pohištvene kose. Na Vilharjevi nastajajo predvsem luči, večji kosi pohištva pa zaradi omejitve s prostorom na drugi lokaciji.
Ustvarjalka je poudarila, da v Ljubljani primanjkuje dostopnih in primernih prostorov za ustvarjanje. »Dolgo sem iskala prostor za svoj studio, saj je zaradi visokih najemnin marsikak prostor, ki bi lahko bil primeren, predrag. Tu je po svoje najemnina ugodna, tudi zato, ker je infrastruktura pomanjkljiva. V svojem studiu sem si morala recimo sama urediti elektriko. Ključno, da sem se odločila za najem, pa so bili sosedje.« Pred tem je v vseh prostorih, kjer je ustvarjala, bila sama, na Vilharjevi pa jo je navdušila skupnost. »Ko sem prišla na ogled, so bili vsi zelo sprejemajoči in tudi zelo hitro smo se začeli pogovarjati, da bi bilo dobro, da bi kaj skupaj naredili.«
Ob oblikovalskih studiih pa je posebnost Vilharjeve tudi Glineni teater. Gre za platformo Haninega partnerja, londonskega dramskega igralca kurdskega rodu Rasfana Havala, ki zadnjih pet let živi v Ljubljani. Zaradi omejenih možnosti, ki jih ima kot tuji umetnik, se je odločil, da oblikuje kulturno-umetniški projekt, pod okriljem katerega gosti domače in tuje ustvarjalce. Keramični studio Hane Karim, ki si ga deli s Tatjano Kotnik in kjer čez dan nastajajo različni glineni kosi, pa se ob večerih tako pogosto preobrazi v prizorišče glasbenih, filmskih, vizualnih in drugih dogodkov. Prav tako se v njem odvijajo različna izobraževanja in delavnice.
Prostor, ki ga Ljubljana nujno potrebuje
»Kompleks ima dušo,« strne Alenka Repič. Ob čemer oblikovalke še izpostavijo, da jih zaradi gradnje večnamenskega kompleksa Emonika, ki bo nastal v bližini, skrbi prihodnost ustvarjalne Vilharjeve. »Ko bo kompleks zgrajen, bo prostor okoli najbrž postal bolj zanimiv za pozidavo,« je na bojazen pred gentrifikacijo te mikrolokacije opozorila Nina Savič. Alenka Repič pa je dodala, da je v njihovih očeh kompleks na Vilharjevi s svojo vsebino nekaj, kar Ljubljana nujno potrebuje. »Mestu da toliko različnih dimenzij, ne samo komercialne,« je zaključila.
