V zadnjih petnajstih letih se je avtorica razstave s podnaslovom Socialno delo v socialistični Jugoslaviji in Republiki Sloveniji 1952–2025 prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo za namene svoje raziskave zgodovinjenja socialnega dela v našem prostoru in širše pogovarjala s številnimi socialnimi delavkami in delavci, upokojenimi in aktualnimi profesoricami in profesorji, tudi z otroki pokojnih socialnih delavk in delavcev; zbirala in razbirala je fotografski in dokumentaristični material, mnogo ga je bilo iz zasebnih arhivov, mnogo zelo travmatičnega.
»Arhivi v Sloveniji, kar se socialnega dela tiče, so strašno pomanjkljivi; mnogi so izginili, bodisi slučajno ob selitvah ali namerno, tako da je brez zgodb vseh pravzaprav nemogoče ugotoviti, kaj vse je nekoč pomenilo delati socialno delo. Ko sem začela z zgodovinjenjem, nisem imela nobenega okvira; nisem hotela delati zgodovine institucij, niti ne zgodovine portretov. Hotela sem si odgovoriti na vprašanje, kaj je dejansko bilo socialno delo v času, ko knjig o socialnem delu še ni bilo, kaj je pomenilo tako imenovano socialistično socialno delo.«
Zgodovinskega gradiva se je vendarle nabralo veliko, avtorica pa je izpostavila, da so jo zanimali ne le diskontinuitete, prelomi, temveč kontinuiteta »in sem ugotovila, da je bilo zelo veliko kontinuitete v smislu institucij, načina, kako so delali z ljudmi, odnosa do ljudi z ovirami, do rejništva … Spremenila so se imena institucij, praksa pa je ostala v mnogočem enaka.«
Prve socialne reformatorke
Zelo pomembno ji je bilo tudi, da je socialnim delavkam in delavcem dala imena in priimke, kajti »to niso ljudje, ki bi pisali svoje memoarje, niti ne ljudje, ki bi se pojavljali v javnosti, skratka ki bi ustvarjali herojsko zgodovino«. So pa na razstavi zbrani podatki (še več jih bo v prihajajoči angleški in še obsežnejši slovenski knjigi) avtorizirani, zagotavlja avtorica. »Za zgodovinarje sem si verjetno vzela nesramno dolgo obdobje, torej obdobje med obema vojnama do danes, in šele med raziskovanjem sem ugotovila, kako pomembno je bilo, da sem upoštevala prav obdobje med obema vojnama.« Eden od razlogov je ta, da se je socialno delo v Evropi in po zahodnem svetu v tem času razcvetelo in da je ta val deloma zajel tudi območje kraljevine Jugoslavije. Ko se je leta 1928 v Parizu zbralo tisoče ljudi, ki so se ukvarjali s socialnimi zadevami (pet jih je prišlo tudi iz Jugoslavije), je bila tam tudi Alice Salomon, pionirka evropskega socialnega dela, ki je že nekaj let prej ustanovila šolo v Berlinu. Njena sodobna naslednica je mednarodna zveza šol za socialno delo.
Drugi razlog je bil ta, da so slovenske in jugoslovanske ženske, socialne reformatorke in feministke, poznale socialno delo. V reviji Ženski svet je recimo borka za pravice žensk Angela Vode v tridesetih letih z velikim navdušenjem in spoštovanjem pisala o Jane Addams, začetnici skupnostnega socialnega dela v ZDA. »Tem socialnim reformatorkam je bilo popolnoma jasno to, kar je bilo v samem jedru, koreninah socialnega dela po zahodnem svetu: da je miloščina za ljudi nekaj žaljivega in da je potreben razvoj socialnega skrbstva zato, da se storitve univerzalizirajo. Vrednote, za katere so se zavzemale te ženske, recimo tudi Lojzka Štebi, so bile pravzaprav natančno enake, kot so bile nekaj let pozneje vrednote jugoslovanskih komunistov: solidarnost, enakost med ženskami in moškimi, delavske pravice, ukinitev otroškega dela in tako naprej,« razmišlja prof. dr. Zaviršek.
Dejavnost »premožnih dam«
Po drugi svetovni vojni je to znanje izginilo, ker se je zdelo jugoslovanskim komunistom, da je socialno delo tujek, nekaj, kar je neprimerno za naše razmere. Pa vendarle se je Jugoslavija po informbirojevskem razhodu s stalinistično Sovjetsko zvezo naslonila na tehnično pomoč Organizacije združenih narodov, ta pa je spodbujala nastajanje šolanja za socialno delo. Tako je bila socialistična Jugoslavija edina vzhodnoevropska država, ki je v vsaki republiki uvedla to šolanje. Skoraj detektivsko je avtorico razstave intrigiralo, kako da so jugoslovanske oblasti socialno delo dovolile, medtem ko so ga v istem času na Češkoslovaškem, Poljskem, Madžarskem ukinjali, celo prepovedovali.
»Komunistične oblasti nasploh so menile, da bo socializem za stiske ljudi poskrbel sam od sebe, z univerzalnim zaposlovanjem moških in žensk ter socialnim zdravstvenim in starostnim zavarovanjem. Socialno delo so še vedno videle predvsem kot dejavnost premožnih »zahodnih dam«, spregledale pa so njegovo vlogo pri uvajanju socialnih reform in pionirsko delo na področju socialne pravičnosti. Ni šlo brez odpora, predsodkov in cenzure,« ugotavlja avtorica razstave. Socialno delo v Jugoslaviji je bilo tako produkt hladnovojnega obdobja in razkola med Stalinom in Titom leta 1948.
Modernizacija socialnega dela
Do začetka 80. let 20. stoletja je veljalo, da se socialno delo ukvarja s težavami zaradi trpljenja iz vojnega obdobja, družbene neenakosti, hitre modernizacije družbe, premikov iz vasi v mesta ter zaposlovanja tako moških kot žensk, s čimer se je začela spreminjati tudi družina. Družbeni problemi so bili definirani vnaprej, recimo prostitucija, alkoholizem, »delomrzništvo«, kot so rekli nekoč brezposelnosti.
Sicer pa se je socialno delo kot stroka in praksa pomoči začelo razvijati v petdesetih letih 20. stoletja, razvoj so zaznamovale tri pionirke: Nika Arko, Katja Vodopivec in Marija Jančar. V šestdesetih in sedemdesetih letih so nato kot temeljne socialnovarstvene institucije v skupnosti že delovali centri za socialno delo, pa tudi segregirane ustanove za otroke in odrasle z ovirami. Tedanja Višja šola za socialne delavce (danes fakulteta) je bila ključna za sodobnejše koncepte. V obdobju po osamosvojitvi, ko je prišlo do množične brezposelnosti in naraščajoče revščine, prišli so begunci iz nekdanje skupne države, razvile so se zasebne institucije, nevladne organizacije, uporabniška gibanja in dezinstitucionalizacija, pa je disciplina socialnega dela sodelovala pri projektu demokratizacije vsakdanjega življenja v državi in se vzpostavila kot stroka, ki se zavzema za človekove pravice.
