V sprejemnici gradu Zaprice nas pozdravi Milka Cukjati, ki se je skupaj s svojim možem Zdravkom že leta 1962 zaposlila v Muzeju Kamnik na gradu Zaprice, kjer danes domuje Medobčinski muzej Kamnik. Kot je razvidno iz predstavitve srednjeveškega gradu, njegovi zametki segajo v 14. stoletje, današnjo podobo pa je dobil s prenovami v 16., 18. in 19. stoletju. Do druge svetovne vojne je bil v zasebni lasti plemiške družine Schneid Rechbach. Leta 1940 je grad kot edina dedinja podedovala Elizabeta Schneid, poročena Rechbach. Po koncu druge svetovne vojne, leta 1945, pa je okrajna zaplembena komisija v Kamniku družini odvzela vse premoženje – tako nepremičnine kot premične dragocenosti.
Tako lepi kot tudi težki spomini
V naslednjih letih je grad služil različnim namenom. Najprej je bil zbirni repatriacijski center za begunce, nato je do leta 1953 v njem deloval šolski internat, zatem so bila v grajskih prostorih stanovanja. 4. decembra 1961 je bil ustanovljen Muzej Kamnik. Za svoje delovanje je dobil grajski kompleks Zaprice, ki pa je bil v izredno slabem stanju. Do pomladi 1962 je v njem stanovalo še enajst strank. Z ustanovitvijo muzeja se je začelo novo obdobje gradu. V naslednjih desetletjih so potekale temeljite prenove in raziskave, ki so omogočile, da se je grajski kompleks postopno preoblikoval v kulturno in zgodovinsko središče Kamnika.
Vse od leta 1962 pa je grad tudi dom danes 87-letne Milke Cukjati, ki na stare in hladne grajske zidove ohranja tako lepe kot tudi težke spomine. »Na vzpetino nad Kamnikom sva z možem prišla, ko sem bila stara 25 let. Do takrat se nas je devetnajst stiskalo v eni družinski sobici. Imela sva hčerki, petletno Mili in dveletno Zdenko. Ko se je ponudila priložnost za lastno stanovanje, sva jo zagrabila. Mlada nisva vedela, v kaj se podajava,« pove Cukjatijeva in pogovor nadaljuje s skromnostjo človeka, ki mu je mladost nalagala številne preizkušnje. »Ko sva dobila službo in se priselila v grad, je bilo grozno – povsod stranke, bilo je neurejeno in umazano. V zameno za to, da so se stranke izselile iz gradu, je občina ljudem dodeljevala parcele na Vrhpolju, da so si zgradili lastne hiše. Kdor je lahko, je šel prej, drugi so čakali, da so bile hiše dokončane. Vse so si morali zgraditi sami – občina je dala le začetno pomoč,« pripoveduje in doda, da so stanovalci za sabo pustili vse, česar niso potrebovali. »Kar devet tovornjakov smeti smo morali odpeljati, kar se je dalo, smo zažgali. Velik problem so bili tudi koze, pujsi in druge domače živali, ki jih nihče ni hotel vzeti s sabo,« se spominja Milka. Ob prihodu še ni bila zaposlena v muzeju, a je vsak dan trdo garala, ko je možu pomagala pri urejanju okolice.
Če bi vedela, kaj jo čaka, bi ostala pri mami
Takratna ravnateljica muzeja Mirina Župančič je bila stroga, a tudi poštena do njiju z možem. »Z možem sva veliko naredila za te zidove. Nikoli nisva gledala na uro niti na dan v tednu. Ljudje so bili takrat drugače vajeni, delalo se je, dokler ni bilo delo končano. Spomnim se sodelavke, ki je bila tu štirideset let. Rekla je: Milka, danes tega ni več. Mi smo res delali.«
Ko sta prišla na grad, se je bilo treba na življenje za zidovi prilagoditi. »Ker v gradu ni bilo vode, sem vsak dan hodila ponjo do vrtnarije ob vznožju hriba. Tudi plenice sem v mrzlem potoku prala na roke. Spomnim se neprijaznega gospoda, ki mi je pogosto škaf z že opranimi plenicami zabrisal po prašni cesti,« pove in med pogovorom zgarane roke nežno položi v naročje. »Veste, če bi takrat vedela, kaj me čaka tukaj zgoraj, bi raje ostala doma. Pri mami.«
Družina Cukjati je najprej stanovala v sobi v stranskem poslopju. Vse je bilo v enem prostoru: spalnica, otroški postelji, kuhinja. Stranišče je bilo zunaj. »Bilo je strašno mrzlo in pozimi so bile na oknih ledene rože. Zaradi gobe, ki se je naredila v sobi, smo se preselili v sobo v prvem nadstropju muzeja. Tam smo ostali kakšni dve leti. Nato pa se je ravnateljica odločila, da je treba najprej obnoviti hišnikovo stanovanje, in tako smo se v začetku sedemdesetih preselili v udobnejše in ogrevano stanovanje v upravni stavbi, kjer sem še zdaj.« Milki in Zdravku sta se kasneje rodila še dva sinova, Tine in Tomaž. Celotna družina je dihala z grajskimi zidovi. In tako je še danes. In ko se zberejo vsi, je zares veselo!
»Nikoli se nisem pritoževala, vedno sem bila hvaležna. Ko so obnavljali grad, sem bila zraven. Za vsak kamenček vem, kam sodi. Delala sem do upokojitve. Ko sem ostala sama, so hoteli, da se izselim, pa sem prosila, naj mi dovolijo ostati tukaj. Še zdaj sem hvaležna direktorici muzeja Zori Torkar, ki je takrat dejala: Milka, vi ne greste nikamor. In res – ostala sem. Po moževi smrti so mi dovolili, da še naprej občasno skrbim za muzej. Naučila sem se celo delati z računalnikom.«
V gradu tudi straši
V vseh desetletjih, ko so se zaposleni v muzeju menjavali, Milka Cukjati ostaja edina stalnica in še danes dobro pomni, kdo in kje je imel v gradu svojo pisarno. Vsak dan zjutraj odpre kovinska grajska vrata, ki vodijo na muzejsko dvorišče, zvečer pa obvezno naredi obhod okoli muzeja. »To je moj dom, moj prostor,« pove in doda, da je v vseh teh letih slišala marsikatero pripoved o tem, da v gradu straši. »Ko so bila v gradu še stanovanja, so ženske pripovedovale, da so v srednji sobi videvale čudne stvari. Tudi z možem sva imela precej nenavadno izkušnjo. Na hodniku je nekoč stal star stol in pes, ki smo ga imeli v gradu in je bil sicer izredno miren in prijazen, je vsak večer lajal proti stolu. Ta je bil res zelo star in tudi sedalo, čeprav od nas nihče ni sedel nanj, je bilo čedalje bolj oguljeno. Ko smo stol odstranili z gradu, je tudi pes našel svoj mir,« se spominja Milka.
In če je našla svoj mir z vsemi grajskimi duhovi, ji noči pogosto kradejo nepridipravi, ki se v večernih urah zbirajo na zelenici pod gradom. Naslonjena na grajsko okno kot angel varuh vsak večer bdi nad dogajanjem in skrbno čuva grajske stene in kamniški muzej v njem.
