Zgodbo Mengeške koče je začel že oče Jureta Repanška Jurij, ki je pred več kot dvajsetimi leti prevzel vodenje koče, ki je bila takrat precej skromna. Sogovornik, takrat še najstnik, se rad spominja, kako sta z očetom po vsakem večjem dežju obnavljala makadamsko cesto do vrha. »S samokolnico in lopatami sva polnila luknje s peskom, prav tako sva skupaj obnovila električno napeljavo, stranišča so bila tudi v slabem stanju. Vendar je moj oče verjel v potencial tega kraja in začel ustvarjati nekaj posebnega.« Ko je Juretov oče pred tremi leti doživel tragičen dogodek in pred letom in pol umrl, se je Jure – kljub svojim projektom v Bohinju – odločil prevzeti vajeti: »Čutil sem odgovornost in spoštovanje do očeta. To je bil njegov življenjski projekt.« Danes, kljub velikemu angažiranju in časovni stiki, odločitve ne obžaluje.
Koča, ki živi
V dopoldanskemu času, ko smo med tednom obiskali hrib nad Mengšem, je bila koča polna življenja. Na urejenem parkirišču nas je že od prihodu prišla k avtu pozdravit mlada koza, ki sta ji sledili še dve nekoliko večji, pa vendar veliko manj samozavestni. »Ena od koz je pogosto spuščena in se brezskrbno sprehaja med mizami, kar obiskovalcem iz mesta pogosto pričara nasmeh na obraz, predvsem najmlajšim,« pove sogovornik in pospremi do otroškega igrišča pod senco mogočnih dreves. Ob otroškem igrišču so že pred 10. uro, ko naj bi se koča odprla, posedale družine z majhnimi otroki. Sveža žagovina pod toboganom je bila raj za dečka in deklico. Ob igralih imajo svoj kokošnjak kokoši, ki za gostoljubnost »plačujejo« z dnevno svežimi jajci.
Na drugi strani igrišča imajo svoj prostor konji, ki so tu stalnica. V preteklosti so ponujali tudi jahanje za otroke, trenutno pa načrtujejo program otroških počitnic z možnostjo jahanja, verjetno že prihodnje leto. »Želimo ustvariti prostor, kjer bodo lahko otroci preživeli počitnice v naravi in se ob tem tudi kaj naučili,« pravi najemnik. Prava atrakcija koče pa je vietnamski prašiček, ki je iz drobnega mladiča postal pravi orjak. »Imamo tudi jasno označeno, da se živali ne sme hraniti brez dovoljenja, saj ni vsaka hrana primerna. A stik z živalmi je za otroke res nekaj posebnega,« pove Jure.
Ob koncu tedna ponujajo okusna kosila (od 18 do 20 evrov), pripravljena iz lokalnih sestavin, meso kupujejo pri okoliških kmetih in mesarjih. Seveda pa vam bodo ponudili tudi jedi z jedilnega lista. Poleg kosil je koča znana po mengeških krofih, ki jih ponujajo od oktobra do maja. »Začeli smo s sto krofi na vikend, danes jih prodamo tudi po tisoč,« pravi Jure. Sicer pa vse leto ponujajo tudi domače skutne štruklje, jabolčni zavitek in druge sladice, vse pripravljeno doma.
Domačnost in predanost
Ekipa, ki skrbi za Mengeško kočo, je pretežno domača, mnogi so tam delali že v času Juretovega očeta. Med tednom delo opravlja ena oseba, konec tedna pa jih je lahko tudi deset. »Naš cilj ni 'fine dining', temveč dobra domača hrana in prijetno vzdušje. Ko prideš sem, se odklopiš od mestnega vrveža in začutiš naravo,« pravi Jure. V potrditev pogled ujame ležalnike pod mogočnimi drevesi in knjigobežnico, ki jo bodo te dni zapolnili s knjigami.
In če povzamemo – Mengeška koča danes ni le prostor za pohodnike, ampak kraj s toplino, zgodbo in dušo. Koča, ki je nastala iz vizije nekega posameznika, danes živi po zaslugi njegove družine in številnih obiskovalcev, ki se radi znova in znova vračajo.
