V Ljubljani bo do 3. avgusta potekal festival Dobimo se pred Škucem, z njim pa pester program druženja in brezplačnih kulturno-umetniških dejavnosti, ki se bodo začenjale vsak dan ob 17. uri na Starem trgu 21. Če bo deževalo, bodo dogajanje prestavili v prostore tamkajšnje Galerije Škuc. Festival v današnji obliki poteka že od leta 2003, njegovi zametki pa segajo še nekaj korakov dlje v preteklost, v 90. leta prejšnjega stoletja. »Takrat v Ljubljani še ni bilo toliko turizma in tudi v starem delu Ljubljane ni bilo tovrstnih dogodkov. V juliju smo tako videli priložnost, da bi to vrzel zapolnili in ljudi privabili nazaj v ta del mesta. Hoteli smo soustvarjati poletni utrip v Ljubljani,« je razložila koordinatorica festivalskega programa Jasmina Kožar, ki skupaj s selektorsko ekipo in drugimi sodelavci skrbi za to, da je njihov program vsako leto kakovosten in na visoki umetniški ravni. Zelo pomembno jim je tudi, da vsakič ponudijo priložnost še neuveljavljenim glasbenikom in gledališkim ustvarjalcem.
Vse bogastvo, ki nastaja
Jasmina Kožar sodeluje s festivalom Dobimo se pred Škucem od njegovih začetkov, torej od leta 2003. Sprememba, ki jo je v tem času opazila (kot tudi vsi drugi Ljubljančani), je število turistov, ki se z veseljem ustavijo pred Galerijo Škuc, ko opazijo, da se tam nekaj dogaja. »Zlasti so pozitivno presenečeni nad našimi delavnicami (imeli smo že marsikaj, od razvijanja lastnih fotografij do tiskanja izdelkov in drugega), in sicer zato, ker so brezplačne. Tovrstne delavnice so namreč običajno plačljive. To, da je festival po vseh teh letih še vedno brezplačno dostopen, nas zelo veseli. Tudi zato se ljudje vračajo,« je povedala Jasmina Kožar. Med odraslim občinstvom je poleg večernih koncertov in vsakoletne študentske modne revije še vedno najbolj obiskan dogodek tako imenovani drag šov, na katerem blestijo kraljice preobleke.
V petek, prvi dan festivala, smo se pogovarjali z mlado umetnico Tamaro Mihalič, ki je v Galeriji Škuc odprla svojo razstavo Neurejene ponovitve. Na njej predstavlja izseke iz stripa, ki ga je naredila v sodelovanju z glasbenikom Nikom Novakom, in sicer ob izidu njegovega novega albuma. »Nika bi opisala kot nekakšnega slovenskega Cohena. Precej melanholičen je, umirjen. Ustvarja predvsem minimalistične skladbe, v katerih njegov vokal deluje pripovedno,« nam je povedala umetnica, ki z Društvom Škuc sodeluje že nekaj let, in sicer v redakciji Informiranja ter svetovanja za mlade. »Na tem festivalu me navdušuje vse bogastvo, ki tu nastaja. Rada delujem v zakulisju in kot operativka na terenu. Sicer pa zelo uživam na otroških predstavah, ki so zares fenomenalne. Vsako leto si tudi rečem, da moram začeti varčevati, da lahko kupim kaj od študentov NTF, ker ponujajo zares dobre stvari. Vsako leto boljše,« je prepričana Tamara Mihalič.
Performans, ki jih posrka
V petek so za obiskovalce festivala pripravili modno revijo študentov s katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti (NTF). Poleg tistih, ki so zasedli stole v prvi vrsti, si niti mimoidoči niso mogli kaj, da se ne bi ustavili in spremljali dogodka. Nekaj očarljivega je v konceptu modne revije, v gibanju manekenk in vseh domiselnih krojev, ki lahkotno vihrajo in tvorijo specifičen stil, to je že treba priznati. »Modna revija je tudi za ljudi, ki niso nujno v stiku z modo, neke vrste gledališki performans, ki jih posrka. Velik čar je v tem, da je revija na prostem, postavljena v ulico, da lahko vsi, ki se slučajno znajdejo tu, vidijo, kako mladi na slovenski modni sceni razmišljamo in kaj delamo,« je povedal Tilen Gorenjak, študent prvega letnika magistrskega študija modnega oblikovanja na NTF. Posebej dragoceno je, da lahko študenti v okviru festivala svoja dela prodajajo, meni sogovornik. »Med njimi so denimo dela, ki so jih naredili v prostem času. Na naši fakulteti nas namreč zelo spodbujajo k ročnim tehnikam, kot so kvačkanje, pletenje, tkanje in tako dalje,« je povedal študent.
Visoke mode se večkrat drži predsodek, da ni nosljiva. Gorenjak nam je razložil, kje tiči zanka: »Če govorimo o pravi visoki modi, ki jo delajo v Parizu, je ta res namenjena zelo zaprti skupini ljudi. Sicer pa je smisel visoke mode prav v tem, da jo lahko nosiš, to so namreč kosi, ki jih je bilo zahtevno narediti, so dovršeni in terjajo veliko časa. Predvsem pa nekomu nekaj pomenijo, saj je visoka moda v svojem bistvu način življenja.«
