Lavričeva koča na južni strani hriba Gradišče, ki se dviga 519 metrov nad morjem, je v poletnih mesecih priljubljena točka predvsem domačinov, čeprav jo vedno pogosteje odkrijejo tudi tuji gostje. Slabe pol ure vožnje iz Ljubljane je hrib primeren tudi za obiskovalce na invalidskem vozičku, saj so pred časom zanje prilagodili dostop na teraso in sanitarije. Koča je že gostila gluhe v okviru akcije Gluhi strežejo, svoj prostor pa so tam našli tudi Mavrični bojevniki – otroci z ADHD.
Lesene skulpture, otroška igrala in skriti kotički
Planinsko kočo že več desetletij upravlja Maks Jerin z družino. Z njihovo predanostjo, toplino in obilico zamisli bi lahko tam sedeli ves dan – poslušali, opazovali, se smejali in razglabljali. Koča, ki ponuja razgled na Ivančno Gorico ter dolenjsko in notranjsko hribovje, ni le postojanka – je prostor z dušo. Do koče vodi lepo urejena cesta iz Stične, a pravo doživetje je priti peš. Obiskovalci prihajajo od vsepovsod – domačini, planinci in tudi tisti, ki sicer redkeje zaidejo v hribe. Dobrodošli so vsi, še posebej pa so na Gradišču z odprtim srcem sprejeti tudi tisti, ki se sicer težje vključujejo v družbo.
Maks Jerin je tisti, ki temu kraju daje neustavljiv zagon. Skupaj s partnerico Sonjo Trlep in njunimi otroki Davidom, Robijem in Špelo, ki so v koči pravzaprav odrasli, je soustvaril prostor, kjer se prepletajo narava, skupnost, zgodovina in kultura. Na Gradišču so že več kot tri desetletja, a Maksova povezanost s tem krajem sega še dlje v preteklost – v čas, ko tam ni bilo ne ceste ne elektrike. Takrat je na mestu današnje koče stala le majhna lovska koča, danes pa se po prostoru vijejo poti med lesenimi skulpturami, otroškimi igrali in kotički, ki dihajo s srcem.
Zgodovina Gradišča sega daleč v preteklost. Tam naj bi bilo življenje že pred več tisoč leti, kar potrjujejo arheološke najdbe. Lavričeva kajža ima bogato in večplastno zgodovino, ki sega v čas pred drugo svetovno vojno. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je industrialec Jože Lavrič, izobražen v Franciji in Belgiji, postavil prvo tovarno v Šentvidu pri Stični – najprej usnjarno, nato še tovarno baterij. »Bil je razgledan, napreden človek, govoril je več tujih jezikov, z izrazitim čutom za skupnost. Po vojni je tovarno podaril, svojo vilo pa obdržal. Bil je pobudnik ustanovitve lovske družine in turističnega društva, ljudje pa so ga spoštovali in ga še dolgo klicali gospod. Leta 1961 so na njegovo pobudo in pobudo njegovih prijateljev na najlepši točki postavili kočo, namenjeno lovcem in logarjem,« je o začetkih Lavričeve koče povedal sogovornik. Kraj je bil nekoč težje dostopen, infrastruktura slaba, stavbe dotrajane. Sodobna zgodba Lavričeve koče pa sega v leto 1987, ko je Planinsko društvo Šentvid pri Stični od avto-moto društva prevzelo nekdanjo lovsko kočo. Obnovili so jo in jo maja 1990 ponovno odprli – tokrat kot planinsko kočo, poimenovano po Jožetu Lavriču.
Pod koča se skriva prava jama
Zgodba pa se tu ne konča. Hrib pod kočo skriva več kot le čudovito naravo. Pod njim se raztezajo jame, dvorane in celo staro jezero, ki ga je narava z leti skrila. V 80. letih so domačini začeli raziskovati jamski svet. Z izrisovanjem jam in potapljanjem skozi sifone so prišli do večjih dvoran, a raziskovanja so terjala tudi tragične izgube. »Po tem je energija usahnila,« pravi sogovornik. A zamisel o tem, da bi jame približali obiskovalcem, ni zamrla. Ker obstoječe jame niso primerne za turiste, je nastala ideja o umetni jami. S pomočjo prijateljev je Jerin iz kamnoloma v Črnem Kalu pripeljal 70 ton kapnikov in jih postavil v prikaz naravnega jamskega prostora. »Zdaj je vse zgrajeno na 34 kvadratnih metrih,« razlaga. Dodali so že stopnice, ograjo, okno in zaslon, na katerem bodo prikazani posnetki podzemlja.
Poleg umetne jame na hribu že enajst let nastaja razstava na prostem – nekakšna galerija rokodelstva in življenja na hribu nekoč. Čebelnjaki, leseni hrastovi stebri in pripovedi o družinah, ki so preživele z delom lastnih rok, ustvarjajo edinstveno vzdušje. Družina vsako leto gosti kiparje z motornimi žagami, ki ustvarjajo dih jemajoče skulpture. Prav posebna lesena mojstrovina je planinec, ki na svojih plečih podpira enega od vogalov hiše.
Srce kuhinje in družine je žena Sonja
Maks Jerin ne obžaluje, da je pustil službo policista v dolini. Pred 15 leti se mu je v koči pridružila partnerica Sonja, ki je prej delala kot vodja kuhinje v domu za ostarele. Zdaj vodi kuhinjo v koči, znani pa so predvsem po svežih postrvih in v poletnih mesecih po mesninah z žara. »Ugotovili smo, da gredo jedi na žlico le v hladnejših mesecih, zato pa domači flancati dišijo vse leto,« pove in se ponovno posveti gostom. V času našega obiska je kočo našla tudi tričlanska družina iz Poljske.
Kot poudarja Jerin, svojih vizij na hribu ne bi mogel uresničevati brez družine in prijateljev. Hči Sonja, ki ga je razveselila s prvim vnukom, je diplomirala iz turizma in je tudi licencirana lokalna turistična vodnica. »Je tudi sommelierka in želi ponovno oživiti vinsko klet, ki smo jo postavili v živi skali ob koči,« doda in nam pokaže edino vinsko klet v planinski koči pri nas.
Čeprav hrib obišče veliko družin z majhnimi otroki, razen gugalnice drugih igral ni. A jih tudi ne potrebuje. Tu sta gozd in hrib z jeklenico, kjer se najmlajši učijo varnega vzpenjanja po »skalah«. In tukaj so kamniti obrazi, ki se ne pokažejo
kar tako. »Treba se je potruditi in jih poiskati. Če ne gre, pa me lahko gostje vedno pocukajo za rokav,« v smehu pove gostitelj, ki je hribu vdahnil novo življenje in korak za korakom ustvarja kraj, kamor se gostje redno vračajo.
