Prof. dr. Janja Ocvirk, strokovna direktorica Onkološkega inštituta Ljubljana, je na Nacionalnem posvetu o rakih prebavil, ki sta ga organizirala Združenje EuropaColon Slovenija in Digestive Cancers Europe, poudarila, da so med najpogostejšimi raki prebavil rak debelega črevesa in danke, kjer vsako leto naštejejo več kot 1300 novih primerov. Posebno skrb vzbujajoč je porast raka trebušne slinavke, saj je bilo leta 2022 »kar 505 novih diagnoz, ta rak pa ima stopnjo preživetja med najslabšimi«. Velik izziv ostajajo nespecifični simptomi, kot so bolečine v trebuhu, napenjanje, hujšanje ali bolečine v križu, kar pogosto vodi v pozno diagnozo.
Čeprav so se sistemske terapije v zadnjih letih močno izboljšale, Ocvirkova izpostavlja, da »ostaja najpomembnejše prav ozaveščanje«. Presejalni program Svit učinkovito odkriva raka debelega črevesa in danke, vendar ne pokriva drugih rakov prebavil, zato je nujno širše prepoznavanje simptomov raka trebušne slinavke, žolčnika in žolčevodov. »Če bi imeli višjo raven znanja, bi te rake odkrivali bistveno prej, ko so možnosti za uspešno zdravljenje neprimerljivo boljše,« je opozorila.
Na dober dan je plesala in si nadela rdečo šminko
A kljub medicinskemu napredku je večina rakov prebavil odkritih prepozno, prav taka so v porastu raki prebavil pri mlajših odraslih, pri katerih zdravniki simptome pogosto pripišejo stresu ali prebavnim težavam. Posledično je diagnoza pogosto postavljena pozno, mladi bolniki pa se dodatno soočajo z izzivi, kot so starševstvo, delo in finančna obremenitev, zato potrebujejo bolj prilagojeno psihosocialno podporo. Tudi zato se izpoved Alenke Rebernik začne z bolečo ironijo. »Pri 42 letih so mi rekli, da sem premlada za takšno bolezen,« začne pogovor. Njene prve težave – tihe neopazne bolečine v trebuhu – so zdravniki povezovali z virozo, kolitisom, uroinfektom. Šele kolonoskopija je razkrila resnico, ki je pretresla njeno življenje. A kakšna je ta resnica za nekoga, ki jo dobi nepripravljen? Rebernikova opisuje trenutek diagnoze kot trenutek, ko je stala na robu temnega brezna. Strah, tako pristen in popoln, ni bil še nikoli del njenega sveta. »Ko so preiskave potrdile razsejanega raka – na jetrih, bezgavkah, celo vranici – sem šele dojela težo bolezni. Najhujši so bili prvi dnevi, ko se misli vrtijo okoli vprašanja, ali bo sploh še jutri. Potem pa je nepričakovano prišla nujna operacija, boj za življenje zaradi perforacije črevesja. A prav ta prelomni trenutek je v meni prebudil novo moč. Počasi sem se začela sestavljati nazaj, korak za korakom, kot bi tekla svoj življenjski maraton.«
Kemoterapija je bila težka – polna bolečin, slabosti, stranskih učinkov. A kljub temu je vztrajala. Prišli so tudi dnevi zloma, ko je jokala od obupa, telo pa je dojemala kot izdajalsko. »Kasneje sem ga znova sprejela. S hvaležnostjo, čeprav zaznamovano z brazgotinami, ki pričajo o boju in preživetju.« A z boleznijo se je naučila izkoristiti drobne trenutke, ki jih ponudi bolezen. »Na najboljše dneve terapij sem šla z družino na morje, na sneg se sankat, v kuhinjo ustvarjat. Plesala sem, si nadela rdečo šminko in šla med ljudi, se počutila živo, lepo, prisotno – brez predsodkov.« A kljub osebni moči priznava, da brez svoje družine in bližnjih ne bi zmogla. »Bili so moj temelj, moja varna roka, ko sem padala.« Ko je verjela, da morda ne bo videla niti naslednjega pol leta, se je to obdobje raztegnilo na šest let. Šest let življenja, ki ga ni jemala za samoumevnega. Šest let spoznanj, bolečine, upanja in poguma.
Bolezen jo je spremenila. Težko jo je sprejela – in jo še danes sprejema z naporom – a naučila se je živeti s to novo resnico. Zato mladim sporoča: poslušajte svoje telo. »Če imate krvavo blato, ste napihnjeni, bolečine v trebuhu, ne odlašajte. Zahtevajte preiskave. V najslabšem primeru vam bodo rekli, da je vse v redu. V najboljšem pa boste pravočasno ukrepali,« je njeno sporočilo javnosti.
Postal ambasador programa Svit
Tudi Samo Podgornik svojo zgodbo pripoveduje z mirnostjo človeka, ki je prestal nepredstavljivo – in se vrnil močnejši. Ko se je pri 50 letih prvič vključil v program Svit, je bil rezultat negativen. Dve leti pozneje, leta 2013, je izvid postal pozitiven. Brez simptomov, brez opozorilnih znakov. »Kaj se dogaja z mojim telesom?« je bilo prvo vprašanje, ki ga je zadelo kot hladen veter. Sledila je kolonoskopija, kjer so odkrili večjo tvorbo v sigmoidnem delu črevesa. Že med preiskavo so mu povedali, da je najverjetneje rak. »Ultrazvok je razkril še hujšo resnico – rak se je razširil na jetra. Dotlej je bil moj zdravstveni karton skoraj prazen, v trenutku pa se je spremenil v zgodbo o preživetju.« A Samo je v tem najprej videl vrlino slovenskega zdravstva: hitro diagnostiko, jasno pot zdravljenja, predane strokovnjake.
Sledili sta dve operaciji – odstranitev dela debelega črevesa in operacija jeter. Ko je stopil na Onkološki inštitut, ga je sprejela zdravnica, ki mu je vrnila občutek varnosti. Ob 16 ciklusih kemoterapije je našel svoj notranji moto: vsak kapljajoči koktajl naj bo zaveznik, vsaka molekula naj uniči milijon rakavih celic. Verjel je trdno, brez omahovanja. Tudi ko je bilo težko, tudi ko je telo izgubljalo moč. In zgodilo se je: tumorskih markerjev ni bilo več. CT je bil čist. »Pozdravljeni ste,« je slišal. Besede, ki jih bolnik nikoli ne pozabi.
Samo Podgornik pa ni ostal enak. »Spremenila se je moja lestvica pomembnih stvari. Ne deset ur dela na dan, temveč ponovna socializacija, družina, življenje samo. Ker mi je program Svit rešil življenje, sem postal njegov ambasador – najprej prostovoljec, nato glas, ki ozavešča po vsej Sloveniji. Več kot 150 dogodkov, tisoči ljudi, ki sem je nagovoril.« Njegova zgodba je zdaj del širše skupnosti – skupnosti, ki podpira bolnike in opozarja zdrave: »Odločite se za pregled. Preprosto je. In lahko vam reši življenje.«
