Udobna, osvetljena in vzdrževana postajališča prispevajo k privlačnosti javnega prevoza, prav tako so ti prometni prostori ob premišljeni zasnovi pomembne in prepoznavne točke v mestu. Poleg tega urejenost avtobusnih postajališč tako v središču mesta kot tudi na njegovem obrobju in na manj prometnih progah potnikom sporoča, da je tem prostorom posvečena celovita pozornost ne glede na njihovo lokacijo. Kar za Ljubljano ne drži.
Slika avtobusnega postajališča v mestnem središču, urejenega z nadstreškom, ki je po možnosti še ozelenjen, je pravo nasprotje kateremu od postajališč na drugem koncu mesta ali na njegovem obrobju, kjer so zgolj ob postavljeni informativni tabli potniki na avtobus primorani čakati na soncu ali dežju. Ali pa postajališču z zanemarjenim starim nadstreškom oziroma postajališču s sicer novim nadstreškom, ki pa je, kot denimo velja za postajo na Litijski cesti pri stari pošti Dobrunje, umeščeno na peščeno podlago in ob dežju, ki pesek nosi naokoli, tudi neuporabno.
V Mestni občini Ljubljana (MOL) je 770 avtobusnih postajališč, »od tega jih je 468 opremljenih z nadstrešnicami, preostala so opremljena glede na razpoložljiv prostor, lastništvo zemljišča, preostalo infrastrukturo, lokacijo in uporabo (na primer z informacijskim stebrom, zeleno tablo, prometnim znakom …),« so pojasnili na oddelku za gospodarske dejavnosti in promet na ljubljanski občini ter v javnem podjetju Ljubljanski potniški promet (LPP). Ob tem so povedali, da bodo postavljanje nadstrešnic nadaljevali prihodnje leto.
Kot je pred časom v kolumni v Objektivu zapisal nekdanji podžupan Ljubljane in mestni urbanist Janez Koželj, je MOL pred več kot dvajsetimi leti razpisala mednarodni natečaj za nove tipske nadstrešnice, ki bi sooblikovale podobo javnega prostora in bile prepoznavno ljubljanske. Izbrali so, kot je Koželj zapisal, »nevsiljivo, zelo enostavno in premišljeno zasnovo postajališča,« ki so ga oblikovali v arhitekturnem studiu Abiro. Nadstrešnice so modularne, v treh velikosti, poleg klopi in koša za smeti in druge opreme imajo tudi svetlobno oglaševalsko vitrino. Občina je z razpisom oddala postavljanje in vzdrževanje nadstrešnic v zameno za oglaševalske površine.
Nadstrešnice – prepoznavna urbana oprema
»Nadstrešnice so eden izmed najbolj celovitih in prepoznavnih elementov urbane opreme mesta. Z njimi mesto sporoča svoje razsežnosti, razvejanost javnega prometa, urbano in splošno kulturo, vrednote in podobno,« je dejal arhitekt in direktor Matej Blenkuš iz studia Abiro, kjer so zasnovali avtobusne nadstrešnice s pripadajočo opremo, ki so bile izbrane na mednarodnem natečaju kot del konzorcijske ponudbe Proreklam Europlakata.
Kot je poudaril Blenkuš, so s pojavom uličnega oglaševanja nadstrešnice dobile nov zamah, saj so postale del ekonomije javnega prostora. »S tem se na račun oblikovanja, opreme, postavitve in vzdrževanja nadstrešnic pretaka več kapitala, kar vsekakor prispeva k njihovemu videzu in kakovosti. A obenem se skozi akt oglaševanja in potrošnje krha občutljivo razmerje med javnim in zasebnim interesom,« je opozoril arhitekt. Pri tem je izpostavil dogodek iz leta 1999, ko je Microsoft ob izdaji operacijskega sistema windows 2000 v večjih evropskih mestih zakupil vse oglaševalske svetlobne vitrine in si na tak način za kratek čas prilastil mestni prostor. »To je bil zame pomemben znak moči globalnega kapitala v odnosu do vrednot javnega prostora, ki od takrat naprej samo še narašča,« je bil jasen sogovornik.
Velike razlike med avtobusnimi postajališči je na obrobju mesta po Blenkuševih besedah mogoče videti predvsem glede na njihovo vlogo. To je med tistimi, kjer potniki v večji meri zgolj izstopajo in so ta na poti iz mesta, ter med tistimi, kjer potniki čakajo na prevoz v mesto. »Ker po navadi stojijo drugo nasproti drugega, se zdi, kot da so nekatera 'pozabljena' in imajo samo označevalni steber, druga pa imajo ustrezne nadstreške.« Arhitekt se sicer strinja, da je nesmiselno delati nadstreške na postajah, kjer potniki zgolj izstopajo, vendar »žal po več kot dvajsetih letih od zasnove novih postajališč opažam, da so ponekod še zmeraj ta tudi na strani ceste proti mestu opremljena zgolj s stebričkom ali zasilno signalizacijo.« Kot je še poudaril Blenkuš, bi »služba na MOL, ki usklajuje pogodbo s koncesionarjem, morala natančno premotriti vse lokacije in poskrbeti, da je za potnike ne glede na njihovo število in lokacijo enakovredno poskrbljeno«.
Vzdrževanje obstoječih in nameščanje novih
Pri MOL in LPP so povedali, da obstoječa postajališča dodatno urejajo glede na potrebe, dotrajanost, pobude potnikov in druge prioritete. Nova postajališča pa opremljajo skladno s prenovami cest ter spremembami in vzpostavljanjem novih avtobusnih prog. Dodali so, da si prizadevajo, da bi bilo čim več postajališč, kjer je to mogoče glede na navedene omejitve, opremljenih z nadstrešnicami, sedišči, koši za odpadke, prikazovalniki prihodov avtobusov, dodatno osvetlitvijo, taktilnimi oznakami in drugim ter bi bila dobro dostopna. Kot so še pojasnili, imajo pregled stanja opremljenosti postajališč, ne pa tudi natančnega terminskega načrta ureditve posameznih postajališč.
Skladno s pogodbo o vzpostavitvi in vzdrževanju avtobusnih nadstrešnic v Ljubljani in aneksi je Europlakat, kot so še pojasnili na občini in v LPP, vzpostavil opremo in skrbi za vzdrževanje 532 postajališč mestnega avtobusnega prometa. V okviru tega dogovora pa je vzpostavil in trži svetlobne vitrine s skupno 900 oglasnimi površinami.
»Europlakatova ekipa vzdrževalcev izvaja dnevne obhode na terenu in skrbi za čiščenje ter popravila opreme na avtobusnih postajališčih. Na morebitne poškodbe in nečistočo na postajališčih lahko opozorijo tudi občani s klicem na brezplačno telefonsko številko, ki je navedena na vseh opremljenih postajališčih,« so še zapisali. In še navedli, da avtobusne nadstrešnice vzdrževalci očistijo najmanj enkrat na mesec, na bolj frekventnih lokacijah pa po potrebi še večkrat. Dvakrat na leto pa izvedejo generalno čiščenje nadstrešnic.
