Neslavno slavni plavajoči hiški Javnega podjetja Ljubljanskega parkirišča in tržnice (LPT) sta že nekaj časa zasidrani na Dolgem bregu. Čeprav naj bi po prvotni zamisli sprejemali turiste, ki naj bi na njiju okušali čare Ljubljanice, zdaj čakata na potencialne kupce, ki jih bodo na oglede peljali s čolnom. Plavajoči hiši sta privezani na bregu parcel zasebnikov, s katerimi so se dogovorili za začasno uporabo. Ena tako stoji ob zaraščenem bregu, druga pod vrtom pred hišo.
»Izjemni luksuzni plavajoči hišici, ki združujeta udobje, sodoben dizajn in nepozabno izkušnjo bivanja ob vodi ali kar na njej,« kot so zapisali v prodajnem obvestilu na svoji spletni strani, v LPT prodajajo vsako za 80.000 evrov z davkom. Kar je približno 60 odstotkov nakupne cene, ki so jo v Ljubljanskih parkiriščih in tržnicah leta 2022 družbi 3maran odšteli za posamezno hišo na vodi, saj je bila cena ene nekaj več kot 130.000 in druge nekaj več kot 131.000 evrov z davkom. Za plavajoči hiški so nekaj povpraševanj že prejeli, pri čemer se je javilo že šest potencialnih kupcev.
O tem, kdo bi lahko bili kupci, je direktor LPT Bojan Babič ob našem ogledu dejal, da je plavajoči objekt ob odstranitvi plovcev mogoče postaviti tudi na lastno parcelo na kopno, in tako »imate enoto za 80.000 evrov, s katero razen tega, da jo priključite na kanalizacijo, nimate praktično nobenega dela«. Kaj bodo s plavajočima hišicama storili, če ju ne prodajo, v tem trenutku ne razmišljajo, je še dejal direktor javnega podjetja. Verjamejo namreč, da je cena tako ugodna, da bo hiški nekdo kupil.
Na krovu hiš na vodi
Vsaka ima 32 kvadratnih metrov notranje bivalne površine, v kateri so svetel dnevni prostor s kavčem, ki se lahko raztegne v ležišče za dva, jedilnim kotom in kuhinjo, soba s pogradom in spalnica z zakonsko posteljo, od koder je mogoč izstop na zunanjo teraso, ki je je še več ob izstopu iz dnevne sobe na drugem koncu. Pogled navzven, v tem primeru na Ljubljanico, se odpira tudi skozi okno nad pomivalnim koritom. Največji plus hiše na vodi je velika strešna terasa, ki meri 38 kvadratnih metrov. Nad njo je mogoče razpreti tudi tendo, največjo vrednost pa prostor dobi s svojo okolico oziroma pogledi, ki jih omogoča. Skozi oči turista bi bila izkušnja zajtrka na strešni terasi hiške na Ljubljanici s pogledi na reko, zelenje in Ljubljanski grad seveda precej vznemirljiva. A Ljubljano, ki se poleti že tako duši v trumah turistov, bi to še dodatno obremenilo. Mesto pa bi dobilo še eno stvar več, namenjeno turistom in ne domačinom.
Oprema plavajočih hišic
Del pripadajoče opreme luksuznih plavajočih hiš, kot ju označujejo v LPT, je na zgornji terasi masažni bazen, ki so ga zaradi lokacije, ki je dokaj na samem, na enem od objektov pospravili v skladišče, medtem ko so ga na drugem, ki je v bližini hiše redno na očeh, pustili vgrajenega. Prav tako ima ta hiša na vodi – za obe so v javnem podjetju dodatno kupili televizor – tudi dodatno opremo in dekorativne elemente. Ograjo tako ovijajo novoletne lučke, na krovu pa je postavljenih kar nekaj lončnic, med katerimi so nekatere že nekoliko do precej suhe. Na strešni terasi masažni bazen ovija komarnik, spremljata ga še dva ležalnika, stola, preprogi in jedilna miza s stoli. Prizor delno opremljene plavajoče hiške, na kateri se je sicer nabralo tudi že suho listje, tako daje slutiti, kako približno bi lahko bilo.
Strošek dodatne opreme je bil po besedah direktorja LPT okoli 5000 evrov. Hišo na vodi pa je v sodelovanju z javnim podjetjem opremil zasebni turistični delavec, ki je bil zainteresiran za turistično oddajo, če bi bilo plavajoči hišici mogoče ponujati kot bivalni objekt. »A ker odlok o plovbnem režimu, ki ne dovoljuje zadrževanja na plovilih po 24. uri, ni bil spremenjen, hišk kot bivalnega prostora ni mogoče oddajati. Zato smo se odločili, da objekta prodamo, ker sta za nas postala breme, saj ju ne moremo uporabiti za namen, za katerega sta bila kupljena,« je povedal Babič.
Kot smo že večkrat poročali, se je v skoraj triletnem obstoju hišic na Ljubljanici že marsikaj zgodilo. Poleg v javnosti porajajočih se vprašanj, povezanih s tem projektom javnega podjetja, so morali objekta na vodi zaradi poškodb, ki so ju doletele na Špici, že sanirati. Prav tako je bil zaradi njune višine prevoz na Dolgi breg pravi tehnični podvig. Za transport čez most pri Livadi, saj drugače ni šlo, so morali uporabiti dvigalo, sicer pa so vsako ladjico peljali s splavom in dvema čolnoma, vse skupaj pa so spremljali še potapljači in reševalci.
