Ljudje, ki živijo v višjih nadstropjih brez dvigala, le stežka uživajo brezskrbno starost. Nad njimi visi skrb, kdaj bodo stopnice postale nepremostljiva ovira med svetom in stanovanjem. Postavlja se vprašanje, ali je dvigalo nadstandard ali osnova za dostojno življenje. V praksi to pomeni razmislek, ali bi se lahko večstanovanjski objekti brez dvigala sofinancirali tudi z javnim denarjem. To vprašanje bo v ponedeljek predloženo ljubljanskemu mestnemu svetu. Svetniki bodo obravnavali predlog, da bi občina izdatno sofinancirala vgradnjo dvigal v večstanovanjske objekte.
V državi je okoli 11.000 štiri- ali večetažnih objektov brez dvigala. Od tega jih je največ – okoli 2000 – v Ljubljani. Tomaž Kšela, podpredsednik sindikata upokojencev, je opozoril, da je ta številka le ocena sindikata. Uradnih statistik o dejanskem stanju ni, kar po njegovi oceni kaže na zanemarjenost tega področja. »V sindikatu problematike stanovanj brez dvigal ne dojemamo kot zasebni problem, ker ta ni nastal zasebno. V šestdesetih letih je bila takšna zakonodaja, da je bilo mogoče in celo zaželeno graditi do štiri etaže brez dvigal. To stanje je na neki način povzročila država, zato moramo stanovanjski fond prilagoditi,« je bil jasen sindikalist.
Ljubljanski mestni svetniki bodo v ponedeljek obravnavali predlog, da bi sofinanciranje dvigal prevzel Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana. Ta ima v odloku o ustanovitvi navedeno, da »na področju stanovanjske oskrbe spodbuja stanovanjsko gradnjo in izboljšanje kakovosti obstoječih zasebnih stanovanj«.
Argument za občinsko pomoč pri vgradnji dvigal se nanaša predvsem na dostopnost za starejše osebe, saj življenje v višjih nadstropjih brez dvigala marsikateremu starejšemu otežuje dostojno starost. »Brez dvigala so pogosto priklenjeni na svoje stanovanje, kar vodi v socialno izolacijo in poslabšanje psihofizičnega zdravja,« je zapisano v predlogu. Ta predvideva, da bi občina sofinancirala vgradnjo dvigal do višine 70 odstotkov vrednosti investicije. V ta namen naj bi v proračunu že za naslednje leto zagotovili 15 milijonov evrov, za leto 2027 pa kar 30 milijonov. Glede na osnutek proračuna za leto 2027 bi to pomenilo, da bi občina za vgradnjo dvigal zasebnikom namenila okoli 5 odstotkov proračuna.
Predlog bo zavrnjen
Predlagatelj je sicer neodvisni svetnik Aleš Primc, ki z vladajočo koalicijo ni v konstruktivnem odnosu. Župan Zoran Janković je komentiral, da se mu svetnikov predlog ne zdi realističen, in napovedal, da bo verjetno zavrnjen. Kot argument za sprejetje predloga svetnik navaja primer sosednje Hrvaške, kjer država ponuja nepovratna sredstva kot pomoč pri vgradnji dvigal v zasebna stanovanja. Krijejo sicer do tretjine vrednosti naložbe, ne pa 70 odstotkov, kot predlaga svetnik. Prav tako imajo za vso državo namenjenih pet milijonov evrov za subvencije, kar je petkrat manj, kot Primc predlaga samo za Ljubljano v letu 2027.
»Tudi mi že dolgo razmišljamo o predlogu sofinanciranja dvigal. Ampak tako, kot je predlog navržen – da bi financirali prek stanovanjskega sklada – bo predlog absolutno zavrnjen, o tem sem prepričan,« je v torek povedal Janković. Podrobnosti o predlogu mestne občine o subvencioniranju dvigal župan ni razkril.
Nekatere občine simbolično
Župan je še spomnil, da je občina Velenje pod pokojnim županom Bojanom Kontičem prva sofinancirala dvigala kot obliko pomoči upokojenim rudarjem. Tudi nekatere druge občine to izvajajo s poudarkom na socialno šibkejših. Celje ima letos prvič razpis za »dvigala, klančine in dvižne ploščadi«, ki sicer cilja na dostopnost za gibalno ovirane. Za projekt so namenili 40.000 evrov za prilagoditev večstanovanjskih stavb in 10.000 evrov za adaptacijo hiš. Takšna vsota je sicer majhna, saj je v nekaterih primerih lahko vgradnja dvigala vredna več deset tisoč evrov. Tudi Novo mesto ima že dlje časa program sofinanciranja, pri čemer je višina subvencije odvisna tudi od socialnih razmer prijavitelja. Sofinancirajo sicer največ do 2000 evrov, za vso občino pa imajo okoli 20.000 evrov.
Tomaž Kšela se strinja, da bi morali izdatneje pomagati ljudem z nižjim socialnim standardom ali posebnimi okoliščinami. »Ljudje so pod Jazbinškom dobili takšna stanovanja, zato se je težko dogovoriti s 50 stanovalci z različnim ekonomskim ozadjem. Ljudje so pripravljeni prispevati. Tisti, ki jim to ni problem, ne potrebujejo subvencije. Ampak vsi potrebujejo svetovanje in strokovno pomoč,« je povedal sindikalist. Pri tem je dodal, da bi morala država poleg subvencij izdatno ozaveščati in spodbujati lastnike k vgradnji dvigal, podobno kot so spodbujali energetsko prenovo. Ob tem opozarja, da imajo dvigala tudi širši družbeni vpliv: »Generacije se starajo in oskrba na domu bo otežena. Človek, ki ne more iz stanovanja, ga hitro zapusti. Človek na vozičku je ujet – pa naj bo v prvem ali petem nadstropju. Če ni dvigala, potem hitro odda vlogo za dom. Mobilnost se ne začne na pločniku, ampak v spalnici.«
Dvigalo kot človekova pravica?
»Pomanjkanje dvigal lahko vodi v depresijo, zmanjšano telesno aktivnost, večje tveganje padcev ter celo prezgodnjo selitev v domove za starejše, kar ima tudi finančne in sistemske posledice za državo,« pa je opozoril dr. Boštjan Kerbler, vodja raziskav na področju stanovanj pri Urbanističnem inštitutu RS, in dodal: »Dostopnost do stanovanja je temeljna človekova pravica in ne vprašanje udobja. Zato gre za problem, ki presega posameznika.«
V raziskavi, pri kateri so sodelovali lani, so ugotovili, da je pri nas več kot 70 odstotkov večstanovanjskih stavb, v katerih bivajo starejši od 50 let, brez dvigala. Tudi on zato zagovarja občinsko in državno pomoč pri odpravi tega problema: »Vgradnjo dvigal lahko spodbujajo z namenskimi subvencijami, svetovanjem, tehnično pomočjo in poenostavljenimi postopki za soglasja etažnih lastnikov. Na državni ali občinski ravni bi bilo smiselno vzpostaviti finančni mehanizem v obliki sklada ali programa za odpravljanje težav pri dostopnosti v večstanovanjskih stavbah brez dvigal, zlasti tam, kjer živijo ranljive skupine.«
Subvencije za dvigala bi bile javni denar, ki pa bi povečal vrednost zasebne lastnine. Strokovnjak opozarja, da bi bil to lahko argument proti tovrstnim ukrepom. A pri tem opozarja, da moramo misliti na širše družbeno dobro: »Najpogostejši pomisleki so visoki stroški vgradnje dvigal, tehnične omejitve in pomisleki glede pravičnosti subvencij. Nekateri menijo, da bi morali stroške kriti izključno etažni lastniki. A pri teh pomislekih so spregledane dolgoročne koristi, kot so zmanjšanje socialne izključenosti, višja kakovost bivanja, nižji stroški dolgotrajne oskrbe ter večja samostojnost in dostojanstvo stanovalcev.«
