Na obrobju Ljubljane, kjer se zrak ohladi in gozdovi objamejo pogled, stoji planinski dom na Jančah. Tam, med griči, potmi in razgledi, ki segajo do Ljubljanske kotline do grebena Karavank in Nanosa na jugozahodu ter vse do Štajerske, s svojo ekipo ustvarja Dušan Zajc – oskrbnik, gostitelj, mojster testa in pripovedovalec lokalnih zgodb. Njegov dom ni le planinska postojanka, ampak prostor, kjer sobivajo narava, domačnost in trma.
Dostop primeren tudi za bolj zahtevne
Dom stoji na kopastem hribu Janče, na katerem je pri bližnji cerkvi tudi jedro razložene vasice enakega imena. Leta 1953 je planinsko društvo Litija v domačiji pri Mahkovcu odprlo planinsko zavetišče, ki ga je leta 1954 premestilo v sosednjo domačijo pri Galetu. Medtem so začeli postopoma graditi planinski dom, v katerem so najprej, maja 1957, odprli zavetišče, oktobra 1959 pa celotni dom. Do doma na Jančah vodi več priljubljenih pohodniških poti, ki ponujajo raznolike izkušnje – od klasičnih gozdnih sprehodov do bolj razglednih in mirnejših pristopov. Ena najpogosteje uporabljenih poti se začne v Sostrem, kamor se lahko pripeljete z mestnim avtobusom številka 13. Pot je del evropske pešpoti E6 in vas skozi gozdove in po kolovozih v približno dveh urah zmernega vzpona pripelje na vrh. Višinska razlika je okoli 500 metrov, a je vzpon zaradi senčne poti in postopnega naklona prijeten. Za tiste, ki si želijo nekoliko daljšega, a manj obljudenega pohoda, je odlična izbira pot iz Zaloga prek Lipe. Začne se pri avtobusni postaji (LPP številka 11) in vas v približno dveh urah in petnajstih minutah popelje skozi gozdove in po razglednih slemenih. Pot je umirjena in idealna za pohodnike, ki iščejo več miru in naravnega stika.
Kolesarjem izziv priti na najvišji vrh Ljubljane
Hitrejšo, a nekoliko bolj strmo možnost ponuja pot iz Besnice. Srednje zahtevna gozdna pot, ki po kolovozih v približno uri in 45 minutah pripelje do doma, je primerna za tiste, ki želijo krajši, a intenzivnejši pohod. Posebej zanimiva in praktična izbira je tudi dostop iz Jevnice, saj se do izhodišča lahko pripeljete z vlakom. Od železniške postaje vodi razgibana in ne prestrma pot, ki pelje mimo cerkve, čez gozdove in travnike. Za pohod boste potrebovali uro in pol do dve uri. Dušan Zajc, oskrbnik doma, to pot pogosto priporoča, saj je slikovita in dostopna tudi brez avtomobila.
Daljša, a zelo razgledna in prijetna je pot iz Zgornjega Kašlja oziroma Sadinje vasi, ki vodi čez vinorodne grebene z odprtimi razgledi na dolino. Čas hoje je od dve do dve uri in pol, a je pot nezahtevna in dobro označena, primerna je tudi za nekoliko daljše družinske pohode. Za pogumnejše – tudi kolesarje – predstavljajo Janče pravi izziv, saj so najvišji vrh Ljubljane. »Če prideš sem s kolesom, si nekaj osvojil,« pravi Dušan, ki je bil nekoč strasten kolesar, danes pa iskreno priznava, da razmišlja o pomoči baterije. Kar nekaj kolesarjev Janče že obišče z električnim kolesom, predvsem tujci tudi z električnimi avtomobili. Tudi zato oskrbnik vse bolj razmišlja o tem, da bi v bližnji prihodnosti na parkirišču pred domom postavil električno polnilnico.
Obnovil in ponudil sobe za goste
Dušan Zajc je na Jančah že skoraj sedem let, dom pa je prevzel v enih najtežjih časov. Takoj po veliki ujmi leta 2019, ki mu je odtrgala glavno streho, je prišla korona. Dve leti popolne ustavitve. A namesto da bi obupal, se je lotil dela in obnove etažnih prostorov in same okolice. Iz odpadnega lesa je obnovil sobe in jih uredil v pravljičnem slogu. Vse z mislijo na goste – predvsem tujce, ki jih je vedno več. Vsaka soba ima svojo kopalnico, čeprav na hodniku. »Zavedam se, da marsikomu tovrstna ureditev ne ustreza. Vendar je še vedno dovolj gostov iz tujine, ki jim ta domačnost povsem ustreza,« pravi.
Planinski dom pa ni namenjen le pohodnikom, saj ga je preoblikoval v prostor za družine – z otroškimi igrali, trampolinom, spustom po jeklenici in živalmi. Koze, vietnamski prašiček, zajci in kokoši so le nekatere od živali, ki so našle dom na Jančah. »Veliko je tudi mačk, ki so jih ljudje odvrgli na naše dvorišče. Nekatere so pohabljene, tudi brez nogice, eni manjka oko. Vseeno lovijo miši in so v tem času postale del naše družine,« pove z mešanico žalosti in sočutja.
Janče niso le razgled, so tudi okusi
Dušan peče pice iz domačega testa, ki ga pripravi tri dni prej, skoraj brez kvasa. Iz istega testa naredi tudi štruklje in zavitke. Hrana je sezonska, preprosta: ričet, golaž, pasulj, včasih kaj več – če je gost naročil vnaprej. Pravi, da sicer ne kuha vnaprej, saj kljub izkušnjam težko napove dnevni obisk gostov. »Lahko skuhaš veliko, pa pride nevihta in nikogar ni.« Ob lepem dnevu pridejo množice, a takrat so težave druge vrste: čakanje, nezadovoljstvo, nestrpni gostje. A kot pravi, večjih zamer ne pomni, saj se predvsem zadovoljni gostje radi vračajo. Dom tudi živi z dogodki. Junija so Jagodne nedelje, oktobra Kostanjeve – takrat pride več tisoč ljudi, ki uživajo v glasbi v živo in lokalni ponudbi.
Dušan ve, da je ključ v ravnotežju – tako v gostinski ponudbi kot v številu obiskovalcev, ki ga obiščejo na hribu. Vseeno mu idej, kako ponudbo in okolico dodatno popestriti, ne zmanjka. Za zdaj pa so Janče njegov svet. »Midva se razumeva, jaz in ta hrib,« pravi. In to se čuti – v vsakem kotičku doma, v vsaki besedi, ki jo izreče. Tudi zato Janče niso le točka na zemljevidu. So prostor, kjer vztrajnost sreča spokojnost. In kjer trma pri premagovanju vzpona ni slabost, ampak pot do ene najlepših razglednih točk v okolici Ljubljane.
