Na nadmorski višini šeststo metrov, s pogledom proti jugu, leži botanični park Zeleni raj. V osrčju Posavskega hribovja, med gozdovi in travniki, je zrasel park, ki danes obsega približno hektar in pol površine in zajema zbirko več kot dva tisoč različnih vrst rastlin. »Ko bom vse rastline označil, bom šele vedel točno število,« pove njegov ustvarjalec Miha Kos. »Skoraj ni dneva, da ne bi posadil kakšne nove rastline.«
Park je rezultat več kot dvajsetletnega dela in predanosti. »Z vrtnarstvom se ukvarjam od petnajstega leta. Že kot najstnik sem imel svoj vrt, ki sem ga obdeloval skupaj z babico in dedkom. Tako zdaj z mano v vrt hodita tudi oba moja otroka,« pripoveduje vrtnar in botanik, medtem ko nas vodi po vijugasti poti med ribniki in redkimi drevesnimi vrstami. »Park sem začel ustvarjati pred približno dvajsetimi leti. Sprva je bil to moj hobi, zdaj pa sem se odločil, da ga odprem tudi za javnost. Otvoritev smo imeli 23. aprila.«
Park gradil in širil sam
V Zelenem raju uspevajo rastline z vsega sveta – iz Avstralije, Koreje, Kitajske, Tajvana, Južne in Severne Amerike ter Evrope. »Zbirka zajema več kot petsto sort iglavcev, med njimi so pradrevesa, živi fosili in endemične rastline, ki rastejo le na določenih območjih sveta,« razlaga in doda, da je bogata tudi zbirka čebulnic, grmovnic in trajnic. Sprehod po parku vodi mimo treh ribnikov. »Ribnike sem vgradil zaradi ekosistema, da lahko narava skrbi sama zase. Veliko je divjih živali, nekaj sem jih tudi sam prinesel, zato nimam težav s komarji ali polži. Narava sama poskrbi zase.«
Miha Kos park gradi in širi sam, ob pomoči družine. »Do lani sem imel nekaj pomoči, zdaj pa sem si zmanjšal delo na terenu, da sem več tukaj. Samo z vstopninami se ne da živeti, je pa to ogromno vzdrževanja in vlaganja,« pove in omeni, da je njegova primarna zaposlitev urejanje vrtov, zdaj prihaja sezona cvetne dekoracije za vse svete. Pri delu mu pomagata tudi sinova. »Starejši Oskar že sam vodi skupine, veliko rastlin pozna, tudi mlajši Svit rad pomaga.«
Zbirko rastlin pridobiva iz vse Evrope in širše. »Veliko naročam iz Belgije, Češke, Poljske, Nemčije, Španije … Pa tudi od zbirateljev, ko grem h kateremu na obisk, vzamem kak potaknjenec in ga sam razmnožim. V Sloveniji nimam kaj kupiti, ker imam že skoraj vse,« pove z nasmehom. Na vprašanje, kako uspevajo rastline z različnih koncev sveta, odgovori s strokovno mirnostjo: »Lega tukaj je posebna. Ko je v Dolu v Litiji megla, imamo tukaj že sonce. Rastline, ki potrebujejo celodnevno sonce, so posajene na južni strani, tiste za polsenco ali senco pa drugje. Velika drevesa puščam zaradi ogrodja parka, vetra in da se zemlja ne izsuši.«
V parku tudi izjemne in redke rastline
Park se bo v prihodnje še širil. »Od današnjega dne naprej se bo veliko razkopavalo – dodaten ribnik, paviljon na prostem, nove potke. Čez zimo bom park razširil še za dodatnega pol hektarja,« pove Miha. »Prostora za rastline mi počasi zmanjkuje. Približno dvesto rastlin čaka v drevesnici, da jih posadimo.«
V parku so tudi izjemno redke rastline, med njimi prava živa fosilna drevesa. »To je Wollemia nobilis, rastlina iz časa dinozavrov, stara 240 milijonov let. V naravnem rastišču raste le še 39 osebkov. Pri meni uspeva že šestnajst let – gre za največji prosto rastoči primerek v Sloveniji in enega večjih v Evropi. Na to sem najbolj ponosen.« Za kratek čas se ustavi ob prav posebnem iglavcu, imenovanem arokarija, znanem tudi kot čilska oziroma andska smreka. »Raste v Južni Ameriki, predvsem v Andih, kjer lahko zraste do štirideset metrov visoko in doseže starost tudi preko dva tisoč petsto let. V Evropo jo je prinesel škotski botanik, sprva v Anglijo. Arokarija naredi velike, skoraj kroglaste storže, njeni plodovi pa so užitni in veljajo za pravo specialiteto.« Kos omeni, da ima doma veliko sadnih dreves, med njimi tudi dren in različne vrste jagodičevja, ob tem pa tudi zelenjavni vrt, saj si prizadevajo za čim večjo samooskrbo. Vzgajajo celo lastno seme zelenjave. Mlajši sin Svit ima svoj vrtiček z visokimi gredami, na katerih sam skrbi za rastline. Poseben poudarek dajejo tudi sadjarstvu, predvsem starejšim sortam sadnega drevja, ki jih tudi sami cepijo in tako ohranjajo tradicionalne slovenske sorte.
Ob koncu ogleda Miha Kos pove, da je park odprt takrat, ko je doma. »Za ogled se je treba dogovoriti v turističnem informacijskem centru Litija. Po dogovoru se lahko prilagodimo za ogled tudi dopoldne, najraje ob koncu tedna.« Snežna zima v Posavskem hribovju je postala redkost, a narava tukaj kljubuje času. »Ko zapade, tisti dan ostaneš doma, potem se spluži in ni nobenega problema,« pove Miha Kos, ki ob slovesu še spomni: »Narava tukaj diha sama zase. Jaz ji samo malo pomagam.«
