Na koncu Ptujske ulice za Bežigradom se že od daleč svetlika sveže prenovljen nizek blok. V kontrastu s sosednjima večstanovanjskima stavbama, ki prenove še nista doživeli, njegova osvežitev ter zunanje poenotenje oken in balkonov še bolj izstopata. Pri čemer pa po novem z bloka na številki 26 visi tudi zastava, ki označuje, da gre za naj blok leta 2024. V finale letošnjega izbora, ki so ga na občini izvedli že devetič – naziv podeljujejo za minulo leto –, je bežigrajski blok v finale uvrstila strokovna komisija, za najlepšega pa so ga z glasovanjem letos prvič izbrali meščani.
Pohvale mimoidočih
»Ljudje se ob bloku ustavljajo in nas hvalijo ter poizvedujejo o izvajalcih prenove,« je poleg zadovoljstva stanovalcev o odzivih mimoidočih povedala gonilna sila prenove in predstavnica nadzornega odbora stanovalcev Mojca Fister. Pri tem je še dejala, kako je bil pogled na blok pred nekaj leti popolnoma drugačen – fasada je bila dotrajana in popokana, s starimi balkoni in okni. »Nismo le prenovili fasade, temveč tudi prebarvali okenske okvirje, zamenjali okna v kleti in ograjo na balkonih. Poenotili smo zunanji videz, poleg tega smo stavbo tudi energetsko prenovili,« je še razložila sogovornica.
Naj blok – mimogrede, to je že tretji v četrtni skupnosti Bežigrad, ki se ponaša s tem nazivom – ima zdaj energetsko izkaznico C. Prenovili so izolacijo in ogrevalni sistem, ki deluje na toplovod. Na hodniku pa so namestili tudi senzorje za zaznavanje gibanja. »S prenovo smo privarčevali pri porabi skupne elektrike, saj se luč na hodniku zdaj prižge ob zaznavi gibanja in tako ne gorijo luči po vsem stopnišču,« je eno od prednosti prenove omenila stanovalka Cristina Marian. Vendar ne le to, saj je dejala, da je »fasada kot obraz človeka, zato je pomembno, da vsi prispevamo k ohranjanju in urejenosti zunanjosti hiše. Prav tako je velik plus, ker imamo zelenico.« Njena ureditev z okolico je bila prav tako del projekta, poleg tega pa so osvežili tudi notranjost bloka – prepleskane so stene, vzdrževane ograje, nameščeni enotni domofoni in poštni nabiralniki, uredili so tudi zunanjo in notranjo kolesarnico, zbirno mesto za smeti in prosto intervencijsko pot. Novost je med drugim tudi, da so smetnjake, ki so ob cesti, dali pod ključ. »Dogajalo se je, da so mimoidoči v naše zabojnike metali smeti. Bili so tako nabito polni, da stanovalci nismo imeli kam odvreči svojih smeti,« je razloge za zaklenitev zabojnikov pojasnila Mojca Fister.
Zbiranje podpisov od vrat do vrat
Del uspešne prenove bežigrajskega bloka je zagotovo tudi to, da so dosegli soglasje za poenotenje njegovega zunanjega videza, kar v skupnosti ni vedno lahko. In po besedah Mojce Fister tudi ni bilo. »Vzela sem si čas in šla od vrat do vrat ter se pogovorila s sosedi. Vsem je bilo v interesu, da stavbo izoliramo, jo saniramo in polepšamo. Navsezadnje je to v dobrobit vsakogar,« je dejala sogovornica.
»Vse, kar je bilo prej narobe v bloku, je zdaj urejeno,« je prednosti projekta strnila stanovalka Štefanija Jan, ki tam živi že od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ob tem je še dodala, da so s prenovo zadovoljni in na naziv naj bloka ponosni, »saj smo se trudili. No, nekaj se jih je trudilo, nekaj se jih ni, kot je vedno v skupnosti, kjer pa so nujni tudi kompromisi.« Tako kot drugi staroselci iz bloka pa je dejala, da je bila sosedska skupnost nekoč bolj povezana. Med razlogi, da je druženja med stanovalci manj, so našteli, da imajo ljudje manj prostega časa in tudi bolj atomizirano živijo, prav tako se pozna, ker v zadnjih letih v bloku živi veliko najemnikov in je pripadnost sosedski skupnosti s tem manjša. Tako tudi ni več (veliko) samoorganiziranih skupnih akcij, ki so odraz angažiranosti stanovalcev in jih obenem povezujejo. V sodobnosti so dejavnosti, povezane z urejanjem bloka in okolice, profesionalizirane in zanje tako skrbijo različna podjetja. A v preteklosti je bilo to drugače: »Imeli smo razpored, kdo kateri teden čisti stopnišče, in enako za urejanje okolice,« je pojasnila Janova.
Bloki za grajske stanovalce
»Ko smo se sem preselili, sem imela osem let in to so bili drugi časi. Sosedje smo bili zelo povezani in veliko je bilo udarniškega dela. Tako so recimo zadaj zgradili garaže in vsak od stanovalcev je ob bloku zasadil drevesce, ki so zdaj velikanska,« je dejala Janja Seles, ena od nekdanjih grajskih otrok, ki jih je v bloku zdaj le še pet, in čeprav sama v njem že nekaj časa ne živi več, je s stavbo še vedno tesno povezana.
Naj blok kot tudi sosednja bloka na številki 28 in 30 so bili namreč v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko ni bilo več mogoče bivati na ljubljanskem gradu, zgrajeni za grajske stanovalce. Večji del prebivalcev z gradu se je tako preselil v te bežigrajske bloke, kjer so nadaljevali medsosedsko pomoč in druženje. »Stanovalci teh blokov so bili med seboj povezani in si ves čas pomagali ter se obiskovali. Ni bilo tako kot zdaj, ko se v nekaterih blokih sosedje sploh ne vidijo in poznajo,« je še dejala Janja Seles. Čeprav se v bloku na Ptujski 26, kjer je 22 stanovanj, ljudje tudi danes poznajo in poklepetajo na hodniku ali občasno skupaj spijejo kavo. Pa vendar, kot so izpostavile sogovornice, enakega druženja in sodelovanja, kot so ga v stavbi nekoč poznali, ni več. V sodobnosti živi vsak bolj sam zase.
