Projekt Babi servis se je v občini Komenda začel leta 2017, ko je društvo, ki ga vodi Viktorija Drolc, v sodelovanju z Inštitutom Antona Trstenjaka kandidiralo na razpisu. »Naše medgeneracijsko društvo veliko sodeluje z inštitutom, pravzaprav smo njihova podaljšana roka, saj se ukvarjamo z gerontologijo, s staranjem in z medgeneracijskim sožitjem,« pojasni Drolčeva. Idejo za projekt je dobila ob branju knjige profesorja Jožeta Ramovša Kakovostna starost, kjer je med številnimi programi najbolj izstopal prav Babi servis – kot konkreten način za ustvarjanje pogojev za medgeneracijsko sodelovanje in sožitje.
Odločajo se predvsem odprte družine
»Na eni strani so starši in otroci, na drugi pa mlajše upokojenke, ki izvajajo varstvo otrok na njihovih domovih,« razloži in doda: »Pomembno je, da otroci ostanejo v domačem okolju, saj je to zanje manj stresno.« Starši so lahko ob prvih srečanjih prisotni, pozneje pa otroka prepustijo babici, s katero se hitro vzpostavi zaupanje. Sprva so storitev izvajali v občini Komenda s pomočjo evropskih sredstev iz regionalnega sklada, zato je bila za starše brezplačna. Babice so prejemale simbolično plačilo, približno osem evrov neto na uro, preko podjemnih pogodb. »To seveda ni bilo veliko, a je pomenilo neko priznanje za njihovo delo,« pravi Drolčeva. »Večina babic so bile upokojene učiteljice ali gospe, ki so že imele vnuke in so želele biti aktivne. Na drugi strani pa so bile družine, ki so prišle iz drugih krajev in niso imele starih staršev v bližini. Program jim je prišel prav.«
Kljub uspehu je bilo nekaj izzivov. »Za Babi servis se odločajo predvsem odprte družine, ki lažje sprejmejo tujega človeka v svoj dom. Nekateri, ki bi pomoč res potrebovali, se zanjo niso odločili, ker jim je bilo težko spustiti nekoga neznanega v hišo,« pojasni Drolčeva.
Na začetku je bilo deset babic, danes pa jih je manj – trenutno štiri aktivne. »Delujemo v manjšem okolju, kjer se vsi poznamo. Babice izbiramo glede na bližino doma otrok, da lahko tudi peš opravijo pot,« pove. Po prvih dveh letih so projekt razširili še na sosednje občine v okviru lokalne akcijske skupine LAS za mesto in vas. »V vseh šestih občinah smo imeli udeleženke, največ pa v Medvodah, kjer je bila občinska podpora največja. Tam program izvajajo še danes, prav tako kot pri nas,« dodaja.
Drugod interesa ni bilo. »Ponudila sem sodelovanje tudi Mengšu in drugim občinam, a niso bili pripravljeni sodelovati. Upam, da bo ta prispevek spodbudil k razmisleku tiste, ki lahko odločajo o širjenju programa,« pravi Viktorija Drolc. Sama je imela željo, da bi projekt razširila na nacionalni nivo, a jo je delo na lokalnem področju popolnoma zaposlilo.
Razlog za pomoč ni pomemben
Babice delo opravljajo predvsem iz veselja. »Tu ne gre za denar, ampak za občutek koristnosti in povezanosti,« pravi in doda, da se babice tudi same občasno srečujejo, večinoma po telefonu, včasih so imele tudi redne mesečne sestanke. »Posebnih težav nismo imeli, tudi otroci so se na babice hitro navadili. Varstvo poteka dopoldne, popoldne ali ob vikendih – kadar starši potrebujejo nekaj ur zase. Razlog nikoli ni bil pomemben,« poudari. »Tudi če sta starša želela iti na kavo ali v kino, zakaj pa ne? Pomembno je, da se malo razbremenita.«
V času, ko je bil program financiran iz evropskih sredstev, je bilo število ur omejeno. »Varstvo je potekalo enkrat ali dvakrat tedensko po tri do štiri ure, da smo lahko sredstva razporedili pravično,« razloži. Danes starši plačujejo štiri evre na uro – simbolično, preostanek pa krijejo občina, donatorji in projekt Starosti prijazna občina, ki ga izvaja Svetovna zdravstvena organizacija preko Inštituta Antona Trstenjaka. »Vsako leto dobimo približno 4.000 evrov, kar se hitro porabi, a če se pojavi večje povpraševanje, najdemo donatorje. To je denar, ki je res dobro naložen,« pravi Drolčeva. Po njenih besedah so odzivi staršev in otrok izjemno pozitivni. »Marsikdo sploh ne more verjeti, da taka storitev obstaja.«
Mama in babica bili hvaležni
Drolčeva se spomni primera mame, katere otrok se je rodil s prirojeno okvaro oči. »Dolgo sva iskali primerno babico, potem pa sem našla gospo, ki je imela brata z Downovim sindromom. Bila je vajena dela z otroki s posebnimi potrebami in točno to smo potrebovali. Obe, mama in babica, sta bili hvaležni – takšne zgodbe mi dajejo moč,« pove ganjeno.
Drolčeva je tudi sama babica in prostovoljka. »Če ne bi delala teh stvari, se ne bi dobro počutila. Ko sem aktivna, sem boljša babica in bolj zadovoljna v življenju. Imam svoj vrt, kuham domače juhe, kadar pa vnuki potrebujejo pomoč, grem k njim – v Ljubljano ali celo v Ženevo,« pove s toplino. »Če si zadovoljen s svojim življenjem, si tudi do drugih boljši.« Ob koncu doda: »Vsem ženskam bi priporočila, naj poskusijo nekaj takega. Ljudje smo različni, a tiste, ki ostajajo samo doma in ne najdejo smisla zunaj hiše, bi se lahko počutile veliko bolje, če bi naredile nekaj tudi za druge. To ni le pomoč družinam, ampak tudi način, da si sam polnejši človek.«
