S soncem obsijana sobota je v idilično okolje Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri ponovno pripeljala bleščeče zgodbe na štirih (in dveh) kolesih. Približno 50 skrbno restavriranih starodobnikov iz vse Slovenije se je letos udeležilo drugega izbora Concours d'élégance Slovenija – dogodka, ki se v sodelovanju muzeja in različnih avtomobilističnih društev že uveljavlja kot prestižna prireditev za ljubitelje zgodovinskih vozil in tehnične dediščine.
Povezovanje tradicije in strasti
Gre za dogodek, ki združuje dve plati ohranjanja starodobnih vozil: muzejsko predstavitev tehnične dediščine in zasebno restavriranje za občasno vožnjo. Kot je pojasnil Matevž Šlabnik, kustos in koordinator dogodka, je starodobnik po definiciji vozilo, namenjeno občasni vožnji, muzejski eksponati pa služijo izključno kot nosilci zgodovinskih, tehničnih in industrijskih sporočil. Za boljše razumevanje, predvsem pa za predstavitev muzejske delavnice so obiskovalcem omogočili tudi brezplačna vodstva po muzeju, kjer si lahko ogledajo skrbno ohranjeno in bogato stalno zbirko vozil.
Kakovost restavriranja, ne zgolj videz
Osrednji del dogodka je bilo strokovno ocenjevanje vozil, ki poteka po strogih mednarodnih merilih. Člani komisije, med katerimi so bili izkušeni restavratorji in lastniki vozil, so ocenjevali predvsem originalnost in kakovost restavriranja. Estetski videz je bil drugotnega pomena, saj – kot je dejal Janko Uratnik, član strokovne ocenjevalne komisije – je »lepota subjektivna, originalnost pa se lahko natančno meri«. Avtomobili so bili razdeljeni po starostnih kategorijah, ocenjevali pa so se karoserija, stanje motorja, avtentičnost materialov, vijakov in celo barv. Na koncu je komisijo prepričala zastava 101, letnik 1972, ki jo vozi Matjaž Švagelj.
Od hobija do življenjskega sloga
Po pogovoru z nekaj lastniki starodobnikov bomo uporabili kar opis Uratnika, ki je v smehu potrdil, da to pomeni, tako kot pri večini hobijev, »da si malo mahnjen. Imeti moraš neka nagnjenja do tehnike, do avtomobilov, motociklov, imeti moraš precej časa pa precej denarja in sposobnosti. Ker spraviti avto po 50 oziroma 70 letih v življenje ni lahka stvar. »Za restavriranje svoje alfe romeo iz leta 1953, enega izmed le 27 znanih primerkov na svetu, sem potoval vse do Italije, kjer so mi v tovarni Lechler ponovno zmešali originalno barvo iz zgodovinskih receptur. To je tehnična arheologija,« je Uratnik poudaril z nasmehom. Dodal je tudi, da restavriranje niso televizijska »hitra popravila«, temveč pogosto večletni projekt iskanja pravih delov in materialov. »Avtentičnost gre celo do takšne podrobnosti, da se na primer v avtomobilih iz petdesetih let ne smejo pojavljati križni vijaki, saj so ti postali standard šele konec petdesetih let.« V Bistro se je sicer pripeljal z jaguarjem XK 140 DHC, letnik 1956, ki bi si sicer zaslužil nastop, a ga zaradi vloge ocenjevalca tokrat le razstavlja.
»Imuniteto« pri razstavljanju pa je letos imel lanski zmagovalec, mercedes-benz 200, cabrio CW21 iz leta 1934, ki pa je vabil poglede obiskovalcev v parku muzeja. Njegov lastnik Miro Brunat ga je obnavljal skoraj pol stoletja. »Z ženo sva vmes gradila hišo, veliko časa sta vzeli tudi služba in družina,« je povedal Brunat iskreno in kot zanimivost dodal, da se je teh avtomobilov ohranilo zelo malo. »Ta tip avtomobila je bil med drugo svetovno vojno eden prvih, ki so ga Nemci zasegli in poslali na fronto.«
Vizija za prihodnost: vseslovenska prireditev
Dogodek, ki ga soorganizirajo Mercedes-Benz klub, Zveza starodobnih vozil Slovenije in Tehniški muzej, se bo po letošnjem uspehu po novem odvijal bienalno. Predstavniki zveze si želijo, da bi se izbor še bolj uveljavil kot vseevropska ali vseslovenska platforma za promocijo kulturne in tehnične dediščine. Potencial vsekakor obstaja – v Sloveniji je registriranih več kot 7000 starodobnikov, izmed katerih bi na vsakem bienalu lahko razstavili okoli 25 izjemnih primerkov.
Čeprav je prireditev prvenstveno tehnične narave, jo prežemata tudi kulturni in estetski čar. »Vozila niso le tehnični artefakti – so zgodbe, umetniški predmeti in simboli časa,« je ob koncu druženja povedal Matevž Šlabnik in spomnil, da je prav v tem moč dogodkov, ki v Bistri ustvarijo prostor, kjer se srečata tehnična dediščina in človeška strast. Ob tej priložnosti pa je tudi povabil na vnovično snidenje 9. oktobra, na odprtje razstave Modro na belem, kjer bo kot avtor predstavil zgodbo oziroma fenomen najmanjše prikolice Adria.
