Slonica Ganga, ki letos praznuje 50 let, je iz Kanpurja v Indiji v ljubljanski živalski vrt prišla leta 1977. To je bil čas, ko je bil ZOO v Ljubljani razmeroma skromen in so načrtovali njegovo veliko širitev, ob tem pa nakupe velikih eksotičnih živali. »To je bilo obdobje, ko smo živali v živalskih vrtovih kupovali, medtem ko si jih danes izmenjujejo. Nakup Gange so sponzorirali v trgovskem podjetju Emona, kot so recimo nakup leva plačali v hotelu Lev in črne labode podjetje Labod. Je pa bila Ganga verjetno najdražja žival, ki jo je ljubljanski živalski vrt kupil, kar je povezano z velikostjo in redkostjo živali, glede na to, da ima slon enega mladiča, če ga ima,« je okoliščine izpred petdesetih let pojasnil Tomaž J. Geršak, ki je bil tedaj veterinar v ljubljanskem živalskem vrtu in je ljubljansko slonico spoznal med prvimi.
Ganga je stala 170.000 jugoslovanskih dinarjev, kar je približno 22.000 takratnih nemških mark ali 11.000 evrov, so podatek o ceni prve slonice v ljubljanskem živalskem vrtu zapisali na uradni spletni strani ustanove. Njena pot do Ljubljane pa je bila dolga. Najprej so jo do Bombaja po cesti peljali 1350 kilometrov, zatem je dobre tri tedne potovala z ladjo do Reke, od tam pa nato v Ljubljano.
Ganga je šla ob prihodu na cilj za nekaj mesecev (do zgodnje pomladi) v karanteno, kamor jo je pospremil Geršak in jo tam tudi vsak dan obiskoval, vse do incidenta, ko je slonica proti njemu napadalno stopila. Takrat je hitro odšel iz njenega prostora, zanjo pa je nato skrbel z varnostne razdalje.
Znanje oskrbnikov nekoč in danes
Po karanteni so Gango začasno premestili v prostor ob morskih levih, saj so slonjak še gradili. »Ob prihodu iz karantene je bila Ganga precej agresivna in oskrbnik je moral paziti, da je hitro opravil svoje delo in odšel iz njenega prostora. Danes je to popolnoma drugače, saj se oskrbniki ukvarjajo z njo in zna ogromno stvari. V mojem času ni nič znala in tudi oskrbniki so le prišli k njej, ji dali hrano in odšli, danes pa so neverjetni in z njo počnejo čuda in pol,« je spremembe na področju dela v živalskem vrtu, kjer v preteklosti še niso imeli toliko znanja o slonih in njihovih treningih, opisal veterinar.
V drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila skrb za slonico pri nas v povojih. Kot je povedal Geršak, so nekaj osnovnega znanja dobili od ladijskega oskrbnika in nato predvsem od kolegov iz drugih živalskih vrtov, tako jugoslovanskih in drugih evropskih kot tudi svetovnih.
Prihod Inde
Kot so zapisali na spletni strani živalskega vrta, bi jo, če bi v preteklosti imeli toliko znanja o slonih kot zdaj, lahko združili z drugimi iz njene vrste. A zdaj bi prestavitev v novo okolje in združevanje s sloni zanjo pomenila prevelik stres, zato so del njene »črede« oskrbniki, so še navedli. Ob tem pa tudi zapisali, da je Ganga kljub svojim letom zelo igriva in včasih tudi muhasta.
Čeprav je bil stik veterinarja s slonico drugačen kot s šimpanzinjo Mojco, ki jo je Geršak prav tako pospremil v ljubljanski živalski vrt, sta se mu globoko v spomin vtisnili obe živali. »Dobrih pet let, kolikor sem delal v živalskem vrtu, sem spremljal vse naše živali in moram reči, da mi je bila šimpanzinja Mojca neprimerno bližje kot Ganga. Človečnjak jasno pokaže svoje občutke in razpoloženje, pri slonici pa so veliko manj opazni in jih prepoznajo le tisti, ki se intenzivno ukvarjajo z njo. Na vsak način sta bili Mojca in Ganga moji največji prijateljici in sreča, ki sem jo doživel v začetku svoje kariere,« je dejal upokojeni veterinar. In še dodal: »Mojco sem ničkolikokrat pestoval, Gange seveda nisem mogel. Lahko bi le ona mene.«
