Pesniška zbirka Senca v srcu (1949) Ade Škerl je bila za takratno estetiko povsem nesprejemljiva. "Štiri leta po koncu druge svetovne vojne je namreč poezija hotela in morala krepiti kolektivnega duha, propagirati zavestno odrekanje osebnemu in notranjemu, da bi ustvarjala primerno duhovno ozračje za udarniško obnovo porušene domovine. S tihim, nebojevitim subjektivizmom, z izpovedovanjem ljubezenskih in bivanjskih dvomov in deziluzij namesto zaupanja v svetlo prihodnost, z izražanjem intimne samote, bolečine in žalosti ob smrti ljubega bitja si je pesnica prislužila odklonilne sodbe sodobnikov," je v svoji knjigi Sprehodi po slovenski poeziji zapisala Irena Novak Popov.Kot je za STA pojasnila Barbara Simonitti, so bile te "odklonilne sodbe" pravzaprav vrsta grozljivih kritik in referatov v slogu stalinističnih političnih kampanj. Kot je v radijskem intervjuju z Gito Vončina povedala Ada Škerl, ji je po izdaji sporne pesniške zbirke Ivan Potrč, zavezan socialnemu in socialističnemu realizmu, dejal: "Ali veš, da te za tole zbirko lahko zapremo?" Adi Škerl so takratni etablirani literarni krogi očitali tudi malomeščanski sentimentalizem, kar je po mnenju Simonittijeve daleč od resnice.

Ada Škerl je bila pred izdajo zbirke Senca v srcu zelo priljubljena. Simonittijeva poudarja, da je s svojimi nastopi pred študentskim občinstvom - ob slavistiki je namreč študirala tudi igro - vedno znova navdušila, objavljala pa je tudi v vseh takratnih literarnih revijah. Ada Škerl je torej veljala za zelo obetavno pesnico, poudariti pa velja, da je bila zbirka Senca v srcu tudi zaradi antipropagande, ki jo je spremljala, takoj razprodana. Pesnica se je takrat umaknila iz javnega literarnega življenja, svojo naslednjo pesniško zbirko Obledeli pasteli je izdala šele leta 1965. Tudi v tej zbirki je ohranila intimizem, toda, kot je dejala Simonittijeva, takrat se je poezija že nagibala k modernizmu in Škerlova je ostala prezrta, povsem na obrobju. Leta 1992 je izšla še retrospektivna pesniška zbirka Temna tišina, v kateri je Kajetan Kovič izbral objavljene in nekatere še neobjavljene pesmi Škerlove.

Postavlja se vprašanje, zakaj Ada Škerl s svojimi pesmimi ni poskušala prodreti takrat, ko jim je bil čas bolj naklonjen. "Prizadeli so jo. Če bi bila aktivistka, bi se uprla, tako pa se je raje umaknila," pojasnjuje usodo pesnice Barbara Simonitti. Ada Škerl se je skoz življenje prebijala kot učiteljica slovenščine, kar 25 let pa je bila na radiu zaposlena kot lektorica; v kulturno redakcijo je niso nikoli pripustili.

Barbara Simonitti poudarja, da se povojna intimna poezija ni začela s Cirilom Zlobcem, Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom in njihovo večkrat ponatisnjeno zbirko Pesmi štirih, temveč prav z zbirko Senca v srcu Ade Škerl, ki ni doživela nobenega ponatisa. Svoje mnenje o dotičnem vprašanju je v marčevski izdaji Književnih listov nazorno izrazil tudi Denis Poniž v recenziji pesniške zbirke Samo beseda sem Cirila Zlobca. Uspeh zbirke Pesmi štirih (1953) Poniž pripisuje dejstvu, "da je ta poezija ustrezala tedanji kulturni ideologiji, ki se je sicer res naveličala `kramparske poezije`, a se je še bolj bala pesnikov, kot so bili - če imenujem le nekatere - Tone Vodnik, Jože Udovič, Edvard Kocbek, pa tudi mlajših, Ade Škerl, Daneta Zajca, Vena Tauferja, Gregorja Strniše."

Barbara Simonitti meni, da je nujno spomniti na prezrto vlogo Ade Škerl. Ob njeni osemdesetletnici se je z jubilejno pesniško zbirko ni spomnila nobena slovenska založba, zato je drevišnji literarni večer, katerega se Škerlova sicer ne bo udeležila, gotovo ustrezna gesta na poti rehabilitacije Ade Škerl.