Razstava združuje skupino avtorjev, izbranih v smislu pripadnosti določenemu geografskemu območju. Mogoče jo je razumeti tudi kot nekakšno "evidentiranje" obstoječega stanja, ki hkrati omogoča manjšo analizo avtorskega izvajanja. Razstava je, kot je za skupinske postavitve običajno, precej neenotna, saj se gledalec v delih sooča z zelo različnimi izpolnitvami likovnih ploskev. Kljub temu, da gre za umetnike povsem različnih načinov likovne izpovedi in vsebinskega dometa, pa je v njihovih delih mogoče odkriti tudi določen segment sorodnosti, ki povsem generacijsko zbližuje različna delovanja avtorjev. Dela sodelujočih avtorjev - vsi so predstavniki klasičnega slikarstva, vezanega na dvodimenzionalno slikarsko površino - odlikuje kakovostna izvedba. V slikah Beti Bricelj je mogoče opazovati danes precej nevsakdanje odkrivanje optičnega v smislu op arta (optical art). Slike Klemna Gorupa so razgrajene krajinske podobe, ki se v izraziti tendenci stilizacije, gestualne in koloristične sproščenosti spuščajo v abstraktnost. Erik Mavrič je v svojih delih navkljub navidez precej sproščeni oblikovnosti zelo natančen. Čeprav njegova forma ni povsem določena, je mogoče reči, da v podobah razporeja trda in mehka polja barve na način, ki v njih vzpodbudi posedovanje nekakšne psevdofiguralike. Dela Simona Kastelica so precej narativna. Avtor v njih predstavlja nenavadnost sveta, saj zanimiva figuralna sfera vodi gledalca v nekakšno futuristično okolje oziroma ga postavlja pred nekakšne "organske objekte nedoločenega tipa". Podobe Martine Štirn se vseskozi oplajajo v optiki naravnega, naturalnega. Slikarka v precej monokrome, čiste, barvno blage površine zelo na rahlo izliva lastno poetično izpoved. Joni Zakonjšek upodablja rastlinje, vendar pa ima izpričana figuralnost, lahko bi rekli celo "realističnost" v njenem slikarstvu, indicirano vsebinsko zaledje. Tilen Žbona se kaže kot nadaljevalec dolge tradicije abstraktnega toka umetnosti, ki ga je mogoče potegniti od fauvističnega gibanja iz začetka prejšnjega stoletja, preko tašizma in osrednje informelovske opredelitve do minimalizma. Umetnik se v svoji "dadi" igra predvsem z agresivnostjo barve in poteze, je ob razstavi zapisal Dejan Mehmedovič.