Marija Vogelnik je po osvoboditvi sooblikovala sodobno slovensko pedagogiko in se z Meto Vidmar uvrstila med utemeljiteljice sodobnega slovenskega plesa.
Leta 1950 je na beograjski akademiji diplomirala iz slikarstva in dve leti pozneje tam opravila še grafično specialko. Na začetku šestdesetih let je bila direktorica Šole za oblikovanje v Ljubljani, konec šestdesetih pa urednica plesnobaletnega programa na tedanji Televiziji Ljubljana. V sedemdesetih letih je svoje raznovrstne izkušnje vgradila v ustvarjalni laboratorij Kinetikon.
V likovni umetnosti se je uveljavila predvsem z ilustracijami; kot edina slovenska ilustratorka je vključena v antologijo Svetovne sodobne otroške ilustracije Bettine Hurliman iz leta 1965. Za svoje ilustracije je leta 2004 dobila Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo.
Delovala je tudi kot scenografka in kostumografka za izbrane dramske, operne in baletne predstave, napisala je nekaj scenarijev za televizijske balete in priročnikov za likovne pedagoge. Svojo strogo in nepopustljivo plesno in baletno kritiko, ki jo je objavljala od leta 1953, je sredi sedemdesetih let dopolnila še z avtorskim zgodovinskim pregledom Sodobni ples na Slovenskem (1975).
Bila je pobudnica in organizatorka Ljubljanskih dnevov plesa (1975-1981), kot svetovalka pa do leta 1992 stala ob strani tudi njihovemu vsebinskemu nadaljevanju z naslovom Dnevi plesa v Cankarjevem domu, še piše časnik.
