"Za optimizem ni veliko razlogov"

Ženja Leiler o Slovenski kinoteki: Ta se mi zdi še precej večji problem od Filmskega sklada. Kinoteka je bila kulturni fenomen mlade ekipe entuziastov, ki jo je v zelo revnih razmerah gradila deset let. Bila je tudi primer tega, da brez neke temeljne zaveze stvari sami ne gre zasesti nobenega vodilnega ali strokovnega mesta v javnem kulturnem zavodu. Ta mesta ne potrebujejo le visokokompetentnih ljudi, ampak ljudi s srčnostjo in strastjo. Z vodenjem kulturne institucije se ne da obogateti. Še najmanj se da obogateti v Kinoteki. Film je že tako in tako deseti brat slovenske kulture. Mlada Kinoteka je zato predstavljala eno redkih butičnih oaz, ki je s skrbjo za filmsko dediščino skrbela tudi za izobraževanje in družabno filmsko življenje. Zdaj je s svojim programom, razen redkih projektov, postala skorajda trivialna institucija, kadrovsko podhranjena, vodstveno neprimerno zasedena. Zato bo za njen ponovni zagon in za vzpostavitev kulturnega pomena, ki ga je že imela, potrebno bistveno več energije kot v primeru Filmskega sklada. 

Ob predstavitvi vaše knjige izbranih kolumn Zapisi in zapiki so skupaj z vami o domači kolumnistiki razmišljali še Tanja Lesničar Pučko, Marko Crnkovič in Bernard Nežmah, nekakšna kolumnistična smetana mlajše srednje generacije. Do kakšnih poudarkov ste prišli? Kaj bi bilo mogoče in kaj bi bilo treba reči o stanju in kondiciji domače kolumnistike?ž

Najprej hvala za komplimenta, za »mlajšo srednjo generacijo« in za »smetano«. O sebi je nehvaležno govoriti, vsekakor pa so med naštetimi zelo brani in različni pisci s širokim krogom bralcev. Nismo sicer ugotovili, v kakšni kondiciji je slovenska kolumnistika, verjetno pa bi se na to temo dalo reči vsaj to, da gre za žanr, ki doživlja precejšen razmah. Med stalne kolumniste se je vpisala mlajša generacija ekonomistov in prinesla povsem svoj pogled na družbene fenomene, predvsem pa so svoj kolumnistični »jaz« dobili ljudje, ki jih prej nismo poznali kot pisce. Denimo del zvezdniškega jet seta, razne televizijske zvezde ipd. To seveda še zdaleč ne pomeni, da je vse, kar sebe imenuje kolumna, res kolumna, ali pa da je vsak, ki misli, da je kolumnist, res kolumnist. Daleč od tega. So pa kolumne meni ljubih ali zanimivih kolumnistov tisto, kar sama najprej preberem v časopisih, a še zdaleč ne berem vseh. Kolumno imam tudi za najbolj žlahten novinarski žanr. S tem ne mislim, da je kaj več vredna od ostalih, zahteva pa specifičen miselni proces, ki se vrti okoli konkretnih fenomenov, argumentacije in vrednotenja, splošnejše poante, pa spet osebnejšega pristopa in avtorskega stila, dopušča pa tudi večji manevrski prostor od komentarja.

Pred dvema letoma ste v eni svojih kolumen detektirali temeljne probleme medijev: nepregledno lastništvo, preživetvena borba za oglaševalski kolač, rumenizacija tiska, padanje naklad in vpliv politike na medije. Kje smo danes? Se je mogoče zamenjala hierarhija, prestavil kak akcent z enega problemskega sklopa na drugega?

Prvi in zadnji sta, kot se čedalje bolj kaže, tako rekoč ena in ista stvar. Verjetno bi bilo mogoče danes več govoriti o vplivu kapitala na medije, ki pa je spet tudi političen vpliv, le malce bolj zamaskiran je, kot je bil prej. To je sicer smela izjava, ki je na tem mestu ne morem konkretizirati, saj zahteva obširnejšo analizo, vendar pa slovenski medijski prostor definitivno obvladuje kapital, ki ga je mogoče izenačiti s to ali ono politično interesno skupino. A bistveno je, da za slovensko politiko vse od osamosvojitve naprej sploh ni bilo vprašanje, ali obvladovati medije ali ne, ampak samo, kdo ima do tega pravico, vsakokratna vladajoča garnitura ali vsi. In dokler je medijem krojila usodo »prava« politična opcija, je spontana ideologija večine medijev ni dojemala kot pritisk ali vsaj o pritisku ni na glas govorila. Ko pa je prišlo do zamenjave oblasti, ki je bila pri vplivanju na nekatere medije bistveno bolj neotesana in amaterska od prejšnjih, smo pa to začeli razumeti kot nezaslišan politični pritisk.

Sta novinarski ceh in novinarska stroka to dovolj reflektirala?

Najprej: prepričana sem, da javnosti naši lastni problemi ne zanimajo toliko, kot mi mislimo, da jo. To se je navsezadnje videlo tudi ob stavki na dan volitev leta 2004, ki jo je recimo Delo, čeprav samo takrat ni imelo težav, ki so povzročile stavko, podprlo, Dnevnik pa ne. Vsak dan me je kot takratno članico nadzornega sveta Dela klical takratni predsednik sveta in spraševal, zakaj mi stavkamo, konkurenca pa ne? To je bilo sila težko razložiti. Mimogrede – res, zakaj smo takrat že stavkali?
Druga stvar je sam novinarski ceh. Danes obstajata dve domači novinarski združenji. Očitno je temu botrovala neka notranja potreba dela novinarjev, ki se niso mogli prepoznati v delovanju Društva novinarjev Slovenije. Žal se, tako kot politika, tudi mi očitno delimo na ene in druge, ali pa nas drugi delijo na ene in druge, vaše in naše, naše in njihove, desne in leve, in to je seveda za stvar samo, torej novinarstvo, zelo slabo. Ne to, da mislimo različno, ampak da nočemo misliti, zakaj mislimo različno. Morali bi se pogovarjati o tem, kaj so profesionalni standardi novinarstva in kako se braniti pred političnimi in kapitalskimi pritiski, ki jih ne doživljamo samo mi, ampak tudi naši kolegi v medijsko neprimerno razvitejših evropskih demokracijah.

Ko je začel izhajati Direkt, ste opozorili, da je ostal primer medijsko popolnoma nereflektiran. Pred kratkim, čeprav gre za popolnoma drugačen primer, je prenehal izhajati hrvaški Feral Tribune in tudi to je šlo pri nas mimo …

... s tem, da prvega neki relevanten, kultiviran medijski prostor mirno pogreša, drugi pa je zanj usodnega pomena …

... a neodzivnost v obeh primerih najbrž govori o enem in istem, o širših procesih v medijskem prostoru, verjetno pa tudi o družbi kot taki.

Morda smo mediji zadnja leta, ko se moramo toliko ukvarjati sami s seboj, spregledali nekatere pojave v medijskem prostoru. Eden od njih je gotovo rumenizacija tiska. Drugi je naraščanje števila medijev, tudi tiskanih. Vprašanje pa seveda je, če večanje števila medijev tudi dejansko prinaša večjo vsebinsko pluralnost, več relevantnih vsebin. Bojim se, da ne. Pojav Direkta, ki se je vmes pod drugim imenom preselil na splet, za sabo pa pustil malce mehkejši Indirekt, je bil v tem smislu samo vprašanje časa, jasno je bilo, da se bo prej ali slej zgodil. Da resnejši mediji tega nismo ustrezno reflektirali, je morda tudi posledica našega snobizma oz. elitizma, ki se ne zaveda, da tak pojav vpliva na celotno medijsko sliko, ne le na tisto z rumenim navdihom. In spet, prepričana sem, da ni rumene teme, je samo rumena novinarska obdelava, za katero seveda stoji uredniška odločitev.

Ob zamenjavi odgovornega urednika Dela, Janeza Markeša, ste pisali o odnosu lastnikov do medijev, o zmanjševanju plačevanja novinarskega dela, o neki temeljni odsotnosti vizije. Kakšne bodo posledice?

Kot vsi ostali družbeni segmenti smo imeli tudi mediji v Sloveniji svojo tranzicijo, ki se sedaj nekako končuje, rezultat pa najbrž ni tak, kot smo ga pričakovali. Ha, pričakovali tako »naši«, »vaši« kot »njihovi«. Poleg tega je medijska pokrajina danes precej drugačna od tiste pred komaj desetimi leti; soočamo se s padanjem števila bralcev tiskanih, še posebej resnih medijev, s prenosom informacij na svetovni splet, z množico brezplačnikov, z močno povečanim številom elektronskih medijev, s padanjem novinarskih standardov itn. V tej situaciji se lahko razvijajo samo tista medijska podjetja, ki imajo lastnike, ki jim je izdajanje medijev primarna dejavnost, ki vedo, kaj želijo in kako to storiti. Prihodnost slovenskega medijskega prostora pa je ogrožena prav zato, ker domače lastnike večje medijsko podjetje zanima ali kot politični kapital ali kot zgolj in samo dobičkonosna dejavnost. No, ali pa oboje skupaj, kjer se težave šele dobro začno, saj vsako politično vmešavanje v medij temu mediju vzame kredibilnost, z njo pa seveda bralce, gledalce, poslušalce. Posledično torej dobiček. Seveda zahteva po dobičku ni nič neracionalnega, sporno pa je, da se racionalizacija stroškov vedno začne s slabšim plačevanjem novinarskega, torej intelektualnega dela in s slabšanjem profesionalnih pogojev dela. Vse to pelje k padcu profesionalnosti in k slabšim medijem. Skratka, razen redkih izjem se lastniki večjih slovenskih medijev sploh še niso spopadli z vprašanjem, kako na tako omejenem medijskem trgu dolgoročno sploh preživeti in pri tem ohraniti čim višje standarde. Bojim se, da tega znanja nekateri sploh nimajo. Morda jih tudi ne zanima zares.

Če ob to postaviva še nacionalno televizijo, potem v celotni sliki medijske pokrajine ni ravno veliko optimizma.

Če govoriva o t. i. resnih medijih, ki kljub vsemu dajejo globlji pečat neki medijski pokrajini, potem za optimizem najbrž res ni več prav veliko razlogov. Vsaj jaz jih ne vidim. Tudi napor t. i. medijskega sklada, katerega ustanovitev se meni ni zdela tako sporna kot večini kolegov, se je po treh letih sprevrgel v nekaj, kar nima nobenega smisla, saj zaradi njega slovenski medijski prostor ni prav nič bolj »pluralen«, »uravnotežen« in še najmanj je sproščen. Namesto da bi sklad izdatno podpiral resne projekte in kakovostne vsebine, ki so deficitarne, nemalo sredstev drobi po sistemu, naj cveti sto cvetov. Od potopisov v nekem lokalnem listu do poročil na nekem lokalnem radiu. Pri tem pa kot vrhovni pogoj postavlja kriterij uravnotežene obravnave tako koalicijskih kot opozicijskih strank, ki jo za povrh meri na več kot samo sporen način. Ta obsedenost s slovensko strankarsko politiko je že prav obscena. Kot da je ta zatohla politična lokalna scena najpomembnejša medijska vsebina oziroma družbena tema na planetu. Žalostno je, da tako očitno razmišljamo tudi mediji. Nepolitične teme se namreč prav stežka prebijajo na naslovnice ali v udarne novice. To je eno. Drugo. Zadnji razpis je očitno pokazal, da obstajajo privilegiranci. Osebno nimam nič proti, pričakujem pa, da nekdo jasno in glasno za to prevzame odgovornost. Naj pač minister reče, založba Nova revija, na primer, je založba nacionalnega pomena in ker se sooča s finančnimi težavami, sem se odločil, da ji pomagam k likvidnosti, ker sem prepričan, da gre za pomembno in visoko kakovostno založbo. In to je to. Še bolj smiselno bi bilo, ko bi sklad namesto množice projektov vsako leto raje podprl enega ali dva z zagonskimi sredstvi in to na podlagi razpisa, denimo, za nov kulturni štirinajstdnevnik. Tega poguma in vizije pa pri nas nima noben minister.

Kako vidite vlogo nacionalne televizije v vsem tem?

Ključni problem nacionalke je, da imajo danes komercialne televizije na odraščajočo populacijo neprimerno večji vpliv od nje. To je empirično dokazljivo in to je seveda zelo velik problem. Še posebej, ker je program, ki ga komercialke namenjajo tej populaciji, pa ne le tej, res pod nivojem. In kaj stori nacionalka? Krči sredstva za prav ta segment programa in skuša tekmovati s komercialnimi televizijami na področju razvedrilnih in, če si dovolim sloveniti izraz infoteiment, infovedrilnih oddajah. A njen naravni teren bi morale biti dobre informativne oddaje, dober otroški, mladinski, kulturni in izobraževalni program. V vsem tem sicer zna biti dobra in v marsičem tudi je. »Le« prioritete mora spet obrniti.

Vaša teza je, da je pri nas temeljna točka diferenciacije družbe odnos do polpretekle zgodovine.
Ena temeljnih gotovo.

Vaš je?

Mislim, da sem ga dovolj jasno pojasnila v več svojih kolumnah. Treba je pač razločevati narodnoosvobodilni boj od njegove partijske zlorabe za revolucionarni prevzem oblasti, poznati vzroke in posledice in predvsem priznati, da je bil sistem, v katerem smo – večina, med njimi tudi jaz, sicer povsem lepo – živeli do osamosvojitve, utemeljen na zločinu, celo bratomornem zločinu, nato pa na partijskem monopolu in voluntarizmu, sistematičnem kršenju človekovih pravic in svoboščin itn.

Imate morda občutek, da je Bučarjeva knjiga Rojstvo države, ki postavi v središče svojega razmišljanja prav nujnost razločevanja med narodnoosvobodilno borbo kot vrednoto in revolucionarnim prevzemom oblasti, vendarle do neke mere izčistila sliko v širši javnosti in morda delno zbližala stališča?

Ko sem bila spomladi na lovranskem forum za dialog med vero in kulturo, ki je bil letos posvečen škofu Rožmanu, je zgodovinar France M. Dolinar predstavil pastirsko pismo, ki ga je za novo leto 1946 napisal Anton Vovk, v njem pa jasno obsodil delovanje dela duhovščine med vojno. Udeleženci smo naivno mislili, da gre za dokument, ki bo pomembno prispeval k, če poenostavim, bolj spravnemu vzdušju sprtih strani. A le nekaj dni za tem je bil ta dokument zlorabljen za ideološko interpretacijo na predstavitvi zbornika o Rožmanu Društva piscev zgodovine NOB, o verodostojnosti tega pisma pa je močno podvomil tudi del Cerkve. Dialog očitno (še) ni mogoč. Pa vendar, kdor je dovolj odprt, kogar res zanima, ima na voljo že spodobno količino literature, memoarske in zgodovinske, leve in desne, eno- in večbarvne, da si lahko ustvari sliko, da lahko pogleda za enostransko interpretacijo v kompleksnost in tragičnost predvojnega, medvojnega in povojnega dogajanja. Kdor ni, mu pač nič ne pomaga.

Izteka se mandat prve desne vlade ...

Tako imenovane ...

... tako imenovane desne vlade. In kljub temu, da poskušam razumeti to prvo osvojitev oblasti in razmere, ki narekujejo morda kakšno menjavo in nerodnost več, se vseeno ne morem znebiti vtisa, da so pristopali k stvarem netaktno, nediplomatsko, da so slabo komunicirali z javnostjo, da je bilo obnašanje nedialoško in veliko pretrdo ...

Zanimivo bo spremljati odzive medijev, če bo po volitvah nastala druga blokovska koalicija, ki se, to sem prepričana, ne bo prav nič »samoomejevala« in bo prav tako izvajala »čistke« – če uporabim to delovno besedo, ki pa ni tako trdo mišljena, kot se morda prebere. Mislim, da je bila ta vlada pri vsaki menjavi deležna zelo kritične medijske pozornosti. Pa spet: ko se zamenja vladajoča politična garnitura, je nekaj normalnega, da se do nekega nivoja po vertikali zamenjajo tudi ljudje. Vprašanje je le, do katerega. Strokovne funkcije, še posebno, če jih opravljajo uspešni, kompetentni ljudje, bi morale biti nedotakljive. Gotovo pa so bili nekateri postopki, ko je šlo za zamenjave in načini, kako so bile potem predstavljene javnosti, včasih več kot samo nediplomatski. Bili so sporni, transparentno politični in nesprejemljivi. Prav komunikacija z javnostjo je teren, kjer si sedanja vlada zasluži zelo slabo oceno. Spomnimo se le, kako je v javnost poslala enega svojih prvih zakonov – novi medijski zakon. Kot bi želela, da se vsi spravijo nanj in ko so se, so predlagatelji novega zakona stvari samo še zaostrovali. Namesto dobrega zakona smo dobili zakon, ki ga, denimo, njegov predlagatelj, ministrstvo za kulturo, razume tako, da skorajda ne odgovarja na vprašanja novinarjev, vsaj ne vsebinsko, zamuja roke, v katerih je po zakonu dolžno odgovoriti, v medije pa pošilja dolge odgovore na poslanska vprašanja. Narobe svet!

Tudi področje kulture je doživelo nekaj kadrovskih in institucionalnih pretresov, celo zelo brutalnih pretresov. Najmočnejšega gotovo filmsko področje, ki ga je minister postavil celo med svoje prioritete.

Film je pač specifično področje, na prste ene roke lahko preštejemo filmske ustvarjalce z redno zaposlitvijo in minimalno socialno varnostjo. Očitno se je tu dalo to narediti tako brutalno. Mislim, da bi bilo, denimo, na področju gledališča ali knjige kaj takega neprimerno teže, celo nemogoče izvesti. Kar se tiče menjav, pa menim, da bi morali vzpostaviti natančno opredeljene standarde. Absolutno ni vseeno, kdo vodi osrednje nacionalne institucije. Do imenovanj bi moralo priti vsaj dve leti pred koncem mandatov, tudi v primeru Janeza Pipana v Drami. Če minister iz takšnega ali drugačnega razloga Pipana ni več videl na tem mestu, bi moral najti po mojem mnenju res kompetentno zamenjavo. Nočem vnaprej dvomiti o gospodu Banu, vseeno pa mislim, da osrednja nacionalna gledališka hiša rabi drugačen profil človeka. Prav tako Pipan ni nekdo, ki ga lahko že tako kadrovsko siromašen slovenski kulturni prostor pogreši brez posledic. Čeprav se težko identificiram s Pipanovo medijsko reakcijo, pa bo zame njegov popoln gledališki molk, ki ga je nekako napovedal, velika izguba. Tako kot tudi Jančarjev kolumnistični molk. In še: za zamenjave, za katerimi stoji minister, naj tudi odgovarja. Tudi po izteku svojega mandata, ko posledice kadrovanj ponavadi šele pokažejo svoj pravi obraz.

Mogoče splošna ocena Simonitijevega ministrovanja? 

Gotovo je bilo v tem mandatu narejeno veliko dobrega, predvsem na področju zakonodaje. Morda bo šel minister celo po krivici v spomin po medijskem zakonu, s katerim osebno verjetno niti ni imel veliko opraviti, res pa je, da mu v ničemer ni nasprotoval, ga celo goreče zagovarjal. Težko sodim o celoti, ker v vsa področja delovanja ministrstva nimam dovolj vpogleda, na filmskem področju pa bo zapustil vsaj dve krizni žarišči. Prva je gotovo popolno razsulo filmskega sklada, ki je v zadnjih dneh spet pod drobnogledom medijev, tokrat zaradi ugotovitev protikorupcijske komisije. Pričakovano na ministrstvu in skladu zanikajo vse očitane jim nepravilnosti. Še več. Dvomijo tako v legalnost kot legitimnost same komisije. No, še preden je sploh povedal, kdaj bo nastopil mandat, se je direktovanju sklada sedaj odpovedal še komaj imenovani direktor. Skratka, samo en racionalni razlog lahko to opraviči, namreč, da minister globoko intimno verjame v usposobljenost dveh gospodov, da sklad približata primerljivim ustanovam v razvitih kinematografijah, a tega nekompetentni mediji, seveda ustrezno politično instrumentalizirani, ne zmorejo razumeti. A na srečo je slovenski film kot voda, ki vedno najde pot; tudi prejšnje vodstvene skladove ekipe namreč še zdaleč niso brez greha, filme pa nekako kar snemamo. To se morda sliši cinično, a ni tako mišljeno. Hočem reči, kompetentna ekipa, če bi se kaj naučila iz vseh dosedanjih napak, torej iz vseh pravnih in vsebinskih stranskih rokavov, zalivov in močvar zadnjega desetletja in pol, bi sklad lahko hitro postavila v okvire, ki bi slovenskemu filmu omogočal mirnejšo in varnejšo prihodnost. Predpogoj pa seveda je, da bi bila filmu vsaj ... naklonjena.

Kaj pa Slovenska kinoteka?

Ta se mi zdi precej večji problem. Kinoteka je bila kulturni fenomen mlade ekipe entuziastov, ki jo je v zelo revnih pogojih gradila 10 let. Nekaterim je tudi zato zmanjkalo energije, da bi končali univerzitetni študij, kar je bil potem seveda eden prvih očitkov, ki so jih bili deležni. In pustimo sedaj ob strani dejstvo, da pri nas zgodovina in teorija filma še vedno nista del akademskega izobraževanja. Dejstvo pa je, da gre za strokovno usposobljene ljudi in upam, da zdaj dokončujejo študij. Kinoteka je bila tudi primer tega, da brez neke temeljne zaveze stvari sami ne gre zasesti nobenega vodilnega ali strokovnega mesta v javnem kulturnem zavodu. Ta mesta ne potrebujejo le visoko kompetentnih ljudi, ampak ljudi s srčnostjo in strastjo. Z vodenjem kulturne institucije se ne da obogateti. Še najmanj se da obogateti v Kinoteki. Film je že tako ali tako deseti brat slovenske kulture. Mlada Kinoteka je zato predstavljala eno redkih butičnih oaz, ki je s skrbjo za filmsko dediščino skrbela tudi za izobraževanje in družabno filmsko življenje. Zdaj je s svojim programom, razen redkih projektov, postala skorajda trivialna institucija, kadrovsko podhranjena, vodstveno neprimerno zasedena. Zato bo za njen ponovni zagon in za vzpostavitev kulturnega pomena, ki ga je že imela, potrebno bistveno več energije kot v primeru filmskega sklada.

Kako doživljate spektakularne aretacije zadnje čase? Gre za spektakelski boj za oblast ali vendarle za poskus sistemskega urejanja razmerij v družbi?

Aretacije vodilnih gospodarskih ali političnih mož so povsod po svetu spektakel. Temu spektaklu so po svoje tudi namenjene. Nekako tako kot v starih časih javno bičanje ali obglavljenje pred očmi vladarja in radovedne množice. A množici danes ni treba več na mestni trg, ta pride ob pomoči televizije kar na dom. O sami izvedbi aretacij bi se seveda dalo debatirati. Vsekakor pa je bistvo drugje: če se bodo te spektakularne aretacije končale brez sodnih epilogov, kakršnikoli bodo že, je to zelo slabo za državo, za pravosodje v celoti, saj potem to pomeni, da je vse dovoljeno, ali pa, da je pravosodni sistem popolnoma nesposoben in da dejansko deluje po nareku politike. Zaključki teh prvih večjih aretacij – verjetno bodo sledile še kakšne – bodo zato veliko povedali tako o (ne)prepletenosti politike in sodstva kot tudi, v kakšni družbeni kondiciji smo in katere so naše vrednote. Torej, če pa gre tu vendarle in dejansko za neko sistemsko spremembo, kot pravite, namreč, da se nekaterim dejanjem javno reče ne, da se glasno pove, kaj je in kaj ni spodoben način družbenega obnašanja, potem je to gotovo eden najspektakularnejših premikov v slovenski družbi zadnjega desetletja. Zdajle pa je čas za zdravo distanco.