Leta 1985 je prejel nagrado Prešernovega sklada, ki pa jo je zavrnil. "Nagrad ne maram, so znak fevdalne družbene miselnosti: če boš priden, boš nagrajen, če poreden, tepen... Nagrada človeka ponižuje."

***VIDEO: Niko Grafenauer o smrti Tarasa Kermaunerja***

Taras Kermauner se je rodil 13. aprila 1930 v Ljubljani materi Berti Tomc in očetu Dušanu Kermaunerju, doktorju prava, zgodovinarju ter predvojnemu komunistu. Na klasični gimnaziji se je spoprijateljil s Primožem Kozakom in Dominikom Smoletom, poznejšima dramatikoma, ki sta postala "moja najtesnejša PriSo (prijatelja-sodelavca), posebno pri revijah Beseda, Revija 57 in Perspektive", kot pravi Kermauner v svoji biografiji. Po končanem študiju filozofije je postal Ziherlov asistent na Filozofski fakulteti, a zaradi političnega razhajanja z oblastjo ne za dolgo (to epizodo je Kermauner izčrpno popisal v knjigi portretov svojih očetov in prijateljev Navzkrižna srečavanja, ki je letos izšla pri Beletrini). Kermauner je začel objavljati že leta 1949 v reviji Novi svet, v 50. in 60. letih pa je postal eden vodilnih piscev t.i. kritične generacije (Janko Kos, Primož Kozak, Jože Pučnik, Veljko Rus, Dominik Smole idr.), ki jo je ukinitev Perspektiv poskušala utišati. V 60. letih je bil Kermauner tri leta uradnik na izvršnem svetu SR Slovenije, leta 1970 pa tri mesece ravnatelj Drame SNG v Ljubljani (s te funkcije je odstopil na lastno pobudo, kot pravi). "Ves ostali čas sem preživel kot t.i. svobodni književnik, odvisen le od prodaje svojega dela na kulturnem trgu." Deloval pa je tudi kot dramaturg v skoraj vseh slovenskih gledališčih, v beograjskem Ateljeju 212 je režiral Kozakovo Afero in napisal scenarij za kratki film o Edvardu Kocbeku. O Kocbeku je Kermauner leta 1975 napisal tudi obširen portret, (ponatisnjen v Navzkrižnih srečavanjih), v katerem je pisal tudi svojo lastno podobo: "Ne biti zoper, a tudi ne za: biti zunaj, na robu, drugje, drug. Biti tam, kjer te dolgi prsti socialnih, moralnih in nazorskih totalitarizmov ne morejo ujeti." Leta 1980 je v Sarajevu doktoriral z disertacijo o Cankarjevi dramatiki, petnajst let pozneje pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Taras Kermauner je že zelo zgodaj zamenjal marksizem z eksistencializmom in potem pisal "pod zaščito" drugih filozofov (Raymond Aron, Heidegger, Deleuze idr.), dokler ni vseh drugih zamenjal z "Velikim Drugim", ki je bil zanj Bog, in z idejo "čezčloveka". Njegova esejistika je od srede 70. let začela preraščati v avtobiografsko pričevanjsko prozo, v kateri je rad popisoval tudi svoja razhajanja s prijatelji. Nazadnje se je razšel s prijatelji iz kroga Nove revije, kar je moral večkrat pojasnjevati, v intervjuju v Mladini pred tremi leti, denimo, takole: "Razlika med mano in mojimi prijatelji iz Nove revije oziroma skoraj vsemi drugimi Slovenci je bila ta, da so se oni pustili samozapeljati blodnji, da prinaša samostojna nacionalna država rešitev, smisel... Slovenija po letu 1991 ni šla niti v ekscesni nacionalizem kot Srbija in Hrvaška, niti v humanistični civilizem, pač pa v mali, a razmeroma učinkoviti tržni kapitalizem in masovno družbo, napolnjeno z vrednotami trenda, zeitgeista, imidža, radikalnega pozunanjenja, odprave duše in vesti, sploh notranjosti človeka. Od duševnosti so ostali le še seks in duševne poškodbe zaradi zavesti neuspeha na trgu... Zato sem se vse bolj preusmerjal k iskanju transcendence oziroma takšnega lika človeka, ki bi temeljil na drugih vrednotah, ne na življenju, ki je kot vitalizem nujno žretje, nadvladovanje, pobijanje drugih... Slovenci so polni, prvič v svoji zgodovini, nekakšne po večini nizkotne, pritlehne samozavesti, ki deluje name odbojno. Niti fizično jih je ne morem več gledati, tudi zato sem se umaknil na rob dežele, za visoke zidove samotne hiše." To je hiše v vasi Avber na Krasu, kjer "živiva z ženo še danes. Živiva srečno."