Kultura, brezzobo dekle

Pod plakatom Šejle Kamerić z naslovom Bosnian Girl, ki je bil del razstave Lost Highway, je bila na včerajšnji konferenci izrečena marsikatera zmedena misel o kulturi. Na plakatu je sicer fotografija mlade Bosanke, pod njo pa grafit nizozemskega vojaka, ki je bil v Srebrenici zadolžen za varovanje prebivalcev: »Brez zob, z brki, smrdi ko drek bosansko dekle.« 

Mi je pa v trenutku in v skladu s temo konference, ki je te dni potekala v Ljubljani in je bila posvečena "Novim paradigmam, novim modelom - kulturi in zunanjim odnosom EU", prišla na misel tista znana "Kasno stiže Marko na Kosovo polje". No, nikoli ni prepozno za dobre misli o kulturi in njenem pomenu, tudi znotraj našega predsedovanja EU ne, in tako je treba pozdraviti oddelek za mednarodne odnose v kulturi na zunanjem ministrstvu, ki je v Ljubljano pripeljal nemalo relevantnih sogovornikov in tako vsaj deloma popravil sramoten izgon kulture iz našega predsedovanja.

Nerodna uporaba floskul

Tema konference je bila torej kulturna politika EU do držav zunaj območja EU, predvsem do zahodnega Balkana, vzhodnoevropskih in sredozemskih držav. Pred njenim začetkom so potekale tri delavnice, o njihovih ugotovitvah pa so razpravljali tudi na konferenci.

Kultura je tako v očeh politike postala priročen instrument, s katerim lahko EU vpliva na območja onstran njenih meja, in temu je letos namenila, kot je povedal Jan Figel, evropski komisar za izobraževanje in kulturo, 900 milijonov evrov. S tem ni nič narobe, finančna pomoč za kulturo je vsekakor izvrstna naložba v prihodnost teh nemirnih območij, veliko boljša, kot so politična nenačelna botrstva ali izvoz orožja v okviru Nata. Tisto, kar me vedno znova preseneti, ko vidim predstavnike najvišjih ravni nacionalnih in EU-oblasti, pa je, kako obupno malo vedo o tem, o čemer govorijo, in kako kot roboti ponavljajo floskule o demokraciji, strpnosti, medkulturnem dialogu… Včasih so morda preprosto nerodni: Gijs de Vries iz nizozemskega Inštituta za mednarodne odnose Clingendael je tako razlagal o okrnjeni svobodi medijev in o vmešavanju politike na Hrvaškem, v Albaniji. Je vedel, da ob njem sedi slovenski minister, avtor znamenite izjave o nujni poslušnosti medijev vladajoči stranki, ki je ob teh njegovih besedah gledal nekam tja v tla? Je vedel, da je naš ministrski predsednik v najboljši maniri starih časov s parlamentarne prižnice debelo uro podučeval medije?

In potem minister Dimitrij Rupel sam: "Kultura v Evropi je na svojem vrhuncu po svoji odprtosti, raznolikosti, medkulturni dialog cvete, strpnost se širi…" Definitivno, oblast človeka povsem skrega z realnostjo. Če bi minister ne odšel, preden so spregovorili tisti, ki o kulturi kaj vedo, bi slišal prav nasprotno: kulturo skoraj povsod tudi v EU, ne le v okolici ogrožata pobesneli neoliberalizem in politična brezbrižnost, celo tradicionalno najbolj naklonjene države ji namenjajo vse manj denarja, producentski pogoji so na trgu vse slabši, komercializacija vse hujša…

Med "resnico" in lepoto

Sledil je Janez Potočnik, komisar za znanost EU. In glej ga zlomka, tudi zanj sta kultura in umetnost nekakšno priročno orodje, ki popularizira znanost. Res je med njima nekakšna fuzija, a znanost nekako pred-obstaja in omogoča umetnost; umetnost nas opozarja na lepote narave, znanost je iskalka resnice, umetnost pa lepote… Za njegovim hrbtom je visel plakat Šejle Kamerić z razstave Lost Highway, na katerem je fotografija mlade Bosanke, pod njo pa grafit nizozemskega vojaka, ki je bil v Srebrenici zadolžen za varovanje prebivalcev: "Brez zob, z brki, smrdi ko drek bosansko dekle." Je to resnica ali lepota?

Še dobro, da je tej komisarjevi popolni konceptualni zmedi sledil Marko Peljhan, ki ga je z blagimi besedami poučil o tem, kako ustvarjalnost od starih Grkov naprej na čelu ne nosi nalepk ("znanost" ali "umetnost") in kako se prav v našem času področji po stoletjih umetne ločitve znova srečujeta v svojem izvoru, da torej med njima ni hierarhije, ampak ploden dialog, kar je lepo vidno tudi v reviji Art $amp; Science, Creative Fusion, ki jo je Peljhan pripravil s finančno pomočjo evropske komisije za znanost.

A bodi dovolj besed - to je bilo tudi glavno priporočilo navzočih kulturnikov iz vseh dežel: EU naj se nauči poslušati, ne le pridigati. In potem naj deluje.

"Konvertibilna" kultura?

Med konkretnosti sodi kar nekaj reči: milijarda evrov za izmenjave študentov in štipendije, napoved brezplačnih vizumov, restavracija 26 porušenih zgodovinskih spomenikov na jugovzhodnem Balkanu, ki poteka v okviru tako imenovanega Ljubljanskega procesa, projekt prevajanja vzhodnobalkanskih pisateljev v nemščino in nemških v te jezike, pa tudi prevajanje znotraj balkanskih jezikov ter pomoč pri distribuciji, ki ga financirajo avstrijski in nemški donatorji in ki naj bi po besedah Emila Brixa iz EUNIC rezultiral v prevajalskem centru v Sarajevu. Potem je tu dogovor za ustanovitev ljubljanskega centra za intelektualno diasporo, ki, kot je povedal Dejan Djokić, zavrača to poimenovanje, se je pa dan poprej na razpravi, ki jo je organiziral ZRC SAZU, prav ta diaspora strinjala, da bi po svetu živeči balkanski izobraženci potrebovali neki terminal za izmenjavo izkušenj in kot izhodišče za njihovo delovanje v nekdanjih domovinah in njihovih sosedah.

Predvsem pa je čas za vrnitev k prvemu stavku tega prispevka: kultura ne more biti večno poniževana dekla, ki naj služi politiki, znanosti ali kapitalu. Čas je, da preneha biti gobava beračica, od katere vsi, kot je povedla Sarajevčanka Vojka Djikić, odvračajo pogled. In v zvezi s katero ji je Ahtisaari svetoval, naj je pred politiki ne omenja, naj flanca o demokratizaciji, strpnosti in drugih konvertibilnih rečeh, če hoče dobiti denar za nekaj tako sramotnega, kot je izdaja Sarajevskih zvezkov.