Mozaik domače videoumetnosti

Pojem nematičnosti izraža dejstvo, da video pluje med različnimi umetniškimi področji, vsebinami, žanri in tehnikami. V prvem delu trilogije je v sodelovanju s kustosinjo galerije Ganes Pratt Petjo Grafenauer Krnc razstavil dela, med katerimi bi težko potegnili neko jasno rdečo nit. Kljub temu razstava deluje zelo strnjeno, koherentno, saj sledi zavestni odločitvi predstaviti kar največje raznolikosti v pristopu do videa. Poleg tega je odprtost zapisana v samo bistvo videomedija. Kljub temu razstava poskuša ohraniti določeno mero sistematičnosti, kar verjetno botruje formalni generacijski zamejitvi izbora in prikazu preseka kakovostne produkcije hibridne vrste mladih avtorjev, ki prepletajo množico različnih medijev. Glavna tema razstave je tako zakopana precej globoko. Videe druži načelo izražanja vsebine s tehnološkimi videopostopki. Avtorji uporabljajo zvok, inštalacije, montaže, sintetizatorje, avtomatizem, interakcije, performans in z njimi izražajo vseprisotne vsebinske podobe sodobnega časa.

Minimalni 49-sekundni loop video Lepa znanost (Fine Science) avtorice Nike Špan sledi drobnim magnetnim interferencam. Španova se na vizualno in izpovedno zelo mejen način ukvarja s problematiko umetnostnega trga, v katerega je globoko pogreznjena. V video vključi pomemben učinek dolgčasa.

Videoinštalacija Tanje Vujinović Extagram 1 je sestavljena iz šestih črnih pack iz mehkih plišastih tekstilij. Vsebujejo interferenčno zvočno in vizualno žičevje, ki spremlja motenje v okolju. Majhna nadzorna kamera iz ene od pack snema okolico v realnem času. Na monitorju druge packe pa s spremenjeno strukturo slike, v katero je avtorica vnesla avtomatično difuzijsko motnjo, lahko spremljamo lastno podobo. Extagram je upor proti hrupu, saj packe oddajajo zelo nežen in tih zvok.

Performativni videoprojekt dueta son:DA in Erinça Seymana Performance for a Poem 1 in 2 je interpretacija pesmi Bayrak (Zastava) turškega pesnika Asya Arifa Nihata, ki je z zanosom pisal izredno emocionalne morbidne pesmi o turškem nacionalizmu in heroizmu. Na obeh zaslonih se pojavljajo grafični elementi, ki so reciklirani iz digitalne ali fotografske kamere. Signal vreščečega zvoka pa vpliva na distorzijo slike. Tako dejanski tehnični postopek že sam po sebi izraža vsebinski del videa: kakor zvok agresivno vpliva na sliko in narobe, tudi nacionalizem, o katerem govori pesem, vpliva na našo neposredno dojemanje realnosti.

Viktor Bernik z montažo idealiziranih medijskih reklamnih izsekov prikazuje sanjski svet, ki se sprevrže v potencirano in agresivno bombardiranje z medijskimi podobami. Kolažira kadre, ki se vtisnejo v naš spomin pri identifikaciji objekta poželenja. Iz poplave medijskih sporočil izreže množico idealiziranih, retuširanih perfektnih podob. Psihološko napetost, ki jo ustvarjajo tovrstne podobe, pa izraža s potenciranim ritmom slik in zvoka.

Za videe Tomaža Tomažina je značilno ironično ponavljanje lastne podobe v odnosu do medijskih podob. V videu Slovene Artists in Space ne izraža zgolj fenomena multiplikacije identitet v sodobnem času, ampak tudi ironično relacijo do lokalnega in globalnega ali vesoljnega. Učinek namerne amaterske montaže je izredno komičen.

Humorni učinek ima tudi lahkotni, popolnoma neobdelani posnetek Saša Vrabiča , preoblečenega v dedka Mraza. Kamera je statična in prikazuje avtorja, kako pleše na hrupno glasbeno podlago. Opazovati želi, kako se bodo ljudje, ki živijo v istem stanovanju, odzvali na neko namišljeno okoliščino. Kakovost posnetka in igre je v tem primeru popolnoma drugotnega pomena.