Zakaj je pravzaprav treba končati roman?

Péter Nádas: Zavedam se, da bralec obstaja. Med pisanjem vendarle ne mislim na neznane ljudi, ampak na tiste, ki jih poznam, in začnem s predpostavko, da so le-ti podobni neznanim do obisti. (Foto: Bojan Velikonja)

Nádas je svojo pisateljsko pot začel v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bil pojem "svobodna" književnost na Madžarskem še neznan in napačno razlagan, literatura pa je bila skrajno spolitiziran diletantizem. Prav zaradi tega njegova prva zbirka novel Biblija (1967) ni bila deležna večje pozornosti, njegova gledališka dela pa so tedaj uprizarjali le na podeželskih odrih. S Knjigo spominov (1986) je postavil mejnik v zgodovini madžarske proze, ki jo je s tem delom povzdignil v novo razsežnost. V njem v duhu klasične modernosti (Marcel Proust, Thomas Mann), v poplavi čutov in s tremi zgodbami, ki ustrezajo trem časom, ustvarja poezijo spomina in s tem telesa. Skoraj dvajset let pozneje (konec leta 2005) so izšle Vzporedne zgodbe, roman izjemnega obsega in kakovosti, ki ga odlikujejo refleksije o nezavednem delovanju telesa, osredotočanje na dotike, boleče užitke in spuščanje v globine človeške duše. Pri Študentski založbi sta v slovenskem prevodu v teh dneh skupaj izšli Nádasovi kratki zgodbi Lastna smrt in Skrbna opredelitev kraja.

Svojo pisateljsko pot ste začeli kot novelist v 60. letih, torej v obdobju tako imenovane madžarske "soft" diktature, in ob koncu 70. let s svojimi gledališkimi deli postali najpomembnejša osebnost madžarske književnosti. Kako sladek je bil "dih svobode" v stvarnosti, v kateri ste živeli?

Tako "soft" ta diktatura spet ni bila. Osebno svobodo si je moral človek v tistih težkih okoliščinah ustvariti sam. To je pomenilo zgolj notranjo svobodo, politične svobode pa ne. To je bila dvostranost, ki je človeka maličila in nevarno načela njegovo osebnost. Ne smemo pozabiti, da je v revoluciji leta 1956 umrlo več tisoč ljudi. Padli so v pouličnih bojih ali pa so jih pobili prav vstajniki. Zagrebli so jih v javnih parkih, kasneje pa so jih po navodilih oblasti ponoči naskrivaj ekshumirali. Okoli dvesto tisoč ljudi je pobegnilo iz države, med njimi veliko visokokvalificiranih izobražencev, kar je državo pravzaprav obglavilo. Deset let po vojni je Budimpešta spet ležala v ruševinah. Usmrtili so več sto ljudi, mladoletnih niso mogli usmrtiti, pa so počakali, da so postali polnoletni. Zaprli so meje, tako da nisi mogel ne noter ne ven. Ko sem na začetku 60. let pisal svoje prve novele, so bili internacijski tabori in ječe še polni. Res ni moglo biti govora o tem, da bi lahko prešeren in razigran pogledal stran. Ravno nasprotno, komaj je še ostal kakšen segment življenja, ki ga ne bi preželi prestrašenost, popoln poraz, strah, nemoč in depresija. Človek je bil zaman star dvajset let. Kaj naj bi bilo tukaj "soft"? Špicljem se nisi mogel izogniti, odpirali so pisma, prisluškovali telefonom. Desetletja si ni drznil nihče odpreti ust. Poleg jezika se je oblikoval tudi metajezik. Kdor ni prenesel tega trezen, se je zapil, znorel ali obesil. Diktatura si je pozneje z nekaj popuščanja prizadevala zbuditi videz "soft" različice in pri tem je bila zelo uspešna. Zaradi prenehanja razmerij moči hladne vojne, vzpostavitve mirne koeksistence, najbolj pa zaradi razširitve svobodne trgovine je bilo v interesu zunanjega sveta, da požre to laž. Krilatica, da je Madžarska "najbolj vesela baraka socialističnega tabora", ni imela pod soncem nobene osnove niti vsebine. Iznašli so jo francoski in ameriški publicisti za svoj lasten mir in na račun svojega oportunizma. V tistih letih se je Madžarska uvrščala na prvo mesto po statistiki samomorilstva . Alkoholizem je postal ljudska bolezen tako kot prehlad, še danes tarnamo zaradi njegovega učinka. Naj vam povem kaj bolj osebnega? Moj oče je napravil samomor, star sedeminštirideset let, jaz pa sem se prvi desetletji svojega življenja nenehno pripravljal nanj in se spraševal, ali naj naredim samomor danes ali šele jutri. V meni je živel nekdo drug, ki mi je nenehno zastavljal to vprašanje. Ves čas mi je prišepetaval, da ni druge rešitve.

Kako se je v takšnih okoliščinah oblikovala vaša pisateljska pot?

Zelo zanimivo in pustolovsko. Moje prvo objavljeno delo sta doletela prepoved in umik iz prodaje, ker se je nekemu paranoidnemu ideologu državne partije zapičilo v glavo, da sem padel pod vpliv jugoslovanskih revizionistov, da sem Đilasov privrženec in da tudi jaz oznanjam teorijo "novega razreda". Od kod bi jih lahko poznal? Njihove knjige so prvič zašle v moje roke deset let pozneje. Kvečjemu sem prišel do podobnih sklepov s svojo glavo. Takrat niti nisem razumel, kaj hočejo od mene s tem Milovanom Đilasom. Vendar je bilo to šele prvo opozorilo. Izšli sta dve moji knjigi, potem pa sedem let niti ena vrstica. Z izsiljevanjem in zavajanjem so me hoteli prisiliti k temu, da bi postal agent tajne službe. Ker nisem pristal na to, več let nisem mogel dobiti potnega lista. Novinarsko službo sem pustil sam, nisem imel stanovanja, pa sem se preselil na podeželje. Prepoved objavljanja so po desetih letih umaknili, vendar so lahko izšle moje knjige samo v minimalni nakladi. Za ponatis ali novo izdajo založnik ni dobil dovoljenja. Moja dela so lahko igrali samo v kleteh, na podstrešjih, v poskusnih dvoranah vseh vrst in v študijskih gledališčih na podeželju. Ko je v Budimpešti velika, takrat že na smrt bolna gledališka igralka Éva Ruttkai po večletnem boju končno izmoledovala premiero moje igre, so morali zapečatiti polovico prostora za gledalce, predstava pa se je lahko začela komaj ob enajstih zvečer. Danes si to komaj še lahko predstavljamo. Dnevniki niso smeli pisati o gledaliških uprizoritvah mojih del, do menjave sistema nisem mogel nastopati po radiu in televiziji, nisem mogel dajati intervjujev in tako naprej. Osebno mi to ni škodilo, saj me je napeljalo na določeno askezo in koncentracijo, ne bi pa mogel reči, da je bilo prijetno in koristno.

Vaše monumentalno delo Knjiga spominov (1986) je pomenilo vrhunec v obdobju tako imenovane spremembe paradigme v 80. letih. Roman je vnesel v madžarsko prozo novo in drugačno razsežnost, ne samo po obsegu in obliki, ampak tudi s svojo estetsko vrednostjo. Sprejem tega romana v Evropi, predvsem pri Nemcih in Nizozemcih, in zanimanje, ki ga je zbudil v Ameriki, vpliv, uspeh, celo s ponatisi ter z žepnimi izdajami, so postavili sodobno madžarsko prozo ob bok svetovni književnosti. Kako ste doživljali ta uspeh?

Ni lahko izstopiti iz osamitve, ki je trajala desetletja. Niti v primeru, če je človek pozoren in hoče vedeti, kaj se dogaja okoli njega v zunanjem svetu. Ob pomanjkanju osebnih izkušenj, preprostih in vsakdanjih vtisov ga zlahka spelje na stranpot in osmeši tudi najbolj natančna informacija. Uspeha preprosto nisem kaj prida opazil, saj sem moral spet delati, takrat na nečem povsem drugem. Moral sem pač razumeti, kako deluje življenje, ki se odvija pred javnostjo, kako se na tem področju urejajo stvari. Iskreno rečeno, delal sem pri stvari, pri kateri nisem imel časa opaziti nič drugega. Bilo pa je tudi nekaj drobne človeške šibkosti. Kadar človeka doleti uspeh, po navadi misli, da je dobil, kar mu pripada, in zato je bolje, da tega niti ne opazi.

Kot rojen Budimpeščan ste se konec 60. let najprej selili v Kisoroszi, nedaleč od prestolnice, sredi 80. let pa v vas Gombosszeg, ki je, mimogrede, oddaljena od Slovenije samo nekaj kilometrov. Ste potrebovali samoto ali je bil za to selitev kakšen drug razlog?

Brez dvoma, to je bila stroga notranja emigracija. Neka druga osamitev v splošni osamitvi. Toda v resnici je bilo to edino, kar sem lahko storil v interesu svojega dela.

Po približno dvajsetih letih dobivamo v roke Vzporedne zgodbe, ki mnogim pomenijo vrh umetniške artikulacije. To je mogočno delo, opus magnum, v katerem najdemo vse tako imenovane tabu teme, od homoseksualnosti in erotike do poskusa poboja evropskega judovstva kot pomenljivega zgodovinskega dejanja. Vse te stvari, ki se dotikajo med sabo skozi kulturne topose, tvorijo mogočno silo umetnine. Kaj vse potrebuje pisatelj za to, da bi lahko podal vse to nakopičeno védenje? Na kratko: kako je nastajalo to delo?

Verjetno je nastalo iz nekega velikega zevajočega manka. Knjigo spominov sem lahko končal samo tako, da sem med pisanjem obračunaval z vsem, česar v tem delu nisem uspel rešiti. Nemara ne gre pri tem za mojo nenadarjenost, čeprav me je zaposlovalo tudi to vprašanje, ampak za to, da zadeve znotraj naše kulture niso bile razrešljive. Tega človek ne more tako zlahka pomesti pod preprogo kot svoje napake. Če neki prozaist neprestano poračunava z nečim takšnim, recimo, da resno jemlje vprašanja svojega početja, potem oblikuje njegovo naslednje delo ravno to dejanje poračunavanja in kanalizira njegovo domišljijo. Zakaj je pravzaprav treba končati roman? Od kod izvira naša predstava, da je rojstvo začetek našega življenja, smrt pa njegov konec? Ali moderno romaneskno pripovedništvo ne prepisuje samo napačnih vzročnostnih povezav, ustvarjenih po nekih življenjskih tirnicah? Ali če ostaneva pri vprašanjih, ki ste mi jih zastavili, in sicer zakaj govorijo klasična grška in rimska dela o erotiki, mi pa o seksualnosti? Ali govorimo o istem, kadar govorimo o enem oziroma o drugem? Ali spada v pojem seksualnosti telo skupaj z duhom ali samo razmnoževalna funkcija telesa in njegov užitek? Ali ni funkcionalistično razumevanje telesa in duha topla greda fašizma? Zakaj so ponovni poskusi genocida neuspešni? Oziroma zakaj diktatorji ne odnehajo s svojimi poskusi genocida in zakaj so skupaj z njimi vsakokrat vzneseni nad funkcionalnostjo svojega lastnega telesa tudi prebivalci tiste dežele?

Poleg omenjenega se najbolj notranja plast romana aluzorično navezuje na holokavst; v romanu je namreč tudi precej rasne biologije. Koliko vas zaposluje ta tema?

Ni me zaposlovala rasna biologija, ampak so me zanimali ljudje, ki so se ukvarjali z rasno biologijo, potem pa so, meni nič tebi nič, kot genetiki rešili svojo kožo iz nacizma v demokracijo. Nekje želijo proizvajati ljudi, drugje jih želijo iztrebiti. Zanima me tako imenovana nova znanost, ki vse do danes ni obračunala z vandalizmi, ki jih je izvajala za politiko. Zanima me medsebojna sovisnost živalskega in človeškega, vendar ne na splošno, ampak znotraj enega samega človeka oziroma v najbolj intimnih razmerjih.

Dolgi ljubezenski prizori, posteljna dejavnost Ágosta in Gyöngyvér na približno 120 straneh, ki se nadaljuje tudi v drugih poglavjih, in homoseksualne orgije na Margaretinem otoku so "kuriozumi" in "jeziki teles", ki jih v madžarskih romanih v tolikšni globini in obsegu do zdaj še nismo spoznali. Kaj menite o tem?

Te teme niso nove samo v madžarski književnosti, ampak se sploh še niso pojavile. Morda ravno zato ne, ker je evropsko mišljenje zavezano dualizmu duha in telesa. Ne more sprejeti, da telo nima jezika, čeprav ne moremo imeti za takšno redkost in posebnost dejstva, da si dva človeka, ki svobodno odločata o sebi in se instinktivno odzivata, nekaj povesta z ljubezenskim aktom. Jezik mojega telesa vam v tem trenutku govori s temi besedami. Njun jezik teles pa tvori ravno to, kar si sicer ne bi znala povedati. Junaki v romanih iz 19. stoletja imajo samo glavo, telesa pa ne. Zdi se, da se življenje junakov z vsemi pritiklinami povsem pokrije s sistemom socialnih odnosov. Vendar to preprosto ni res. Prvi in zadnji evropski roman, ki v resnici govori o ljubezni, je Longosov roman Dafnis in Hloa. Effie Briest ali Gospa Bovary ne govorita o ljubezni, ampak o tragikomičnih odnosih, ki se pletejo okoli ljubezni. Pornografska književnost napravi velik preobrat in se nenadoma ukvarja z eno od telesnih funkcij človeka. S to močjo bi lahko napisal roman tudi samo o spahovanju. Tako imenovana erotična književnost, bodisi libertinsko trda bodisi kič za nekaj grošev, ločuje telesne želje človeka in fantazijo od njegovega socialnega položaja ter obdari svoje junake z junaštvom pustolovskih romanov. Sam sem raje poskusil razumeti te književne pojave kot antropološko danost.

Od druge polovice 80. let pa vse do danes dobita v vašem pisateljskem opusu precejšnjo mesto tudi publicistika in esejistika. Pred nedavnim je izšla v Ameriki zbirka esejev in novel, katere predstavitve ste se tudi osebno udeležili. Občasno se javno oglasite tudi v kakšni debati o ostrih političnih vprašanjih. Ali je za pisatelja pomembno, da se politično angažira?

Ni pomembno, toda če svojega civilnega bitja v sebi ne zna ali noče ločiti od svojega poslanstva, potem to lahko stori.

Prevedla Marjanca Mihelič